Zdaj pa se lahko vrnemo ključnem delu na začetku omenjenega članka, kjer nam bo bolj jasna Crnkovičeva trditev, da »do konca priigrana ideologija vseh enakih, vseh enakopravnih pomeni tudi to, da so medčloveške razlike – tudi tiste, ki niso ne socialne ne krivične – z nekim mnenjskim dekretom ukinjene. Kdor koli je lahko kar koli in počne kar koli. Problem seveda ni v tem, da ima pravico. Problem je v tem, da jo hoče uveljaviti« (Dnevnik, 25. 8. 2007). Tukaj se dejansko in do konca razkrije srž misli Marka Crnkoviča: zanj je problem v tem, da so v današnji družbi medčloveške razlike skozi do konca pripeljano ideologijo človekovih pravic dejansko ukinjene. Zanj je problem v tem, da stremimo k vse večji enakosti in enakopravnosti. Zanj je problem v tem, da stremimo k tem, da imamo vsi enake pravice. Največji problem pa je za njega to, da hočemo te priborjene enake pravice dejansko tudi uveljaviti! To je ne le višek licemerstva in aristokratskega neokolonialnega neoliberalizma postkapitalističnega tipa, temveč tudi in predvsem rasizem par excellence! V 21. stoletju javno – a nekaznovano! – povedati, da že a priori, po naravi, nismo vsi enaki, se mi zdi nezaslišan škandal! In ravno to je tisto, kar se mi pri tem zdi najbolj srhljivo. A ne zato, ker je to napisal Marko Crnkovič, stranski produkt neoliberalne družbe, temveč zato, ker se takšno besedilo lahko znajde v Dnevniku, pregovorno levosredinskemu časopisu, ki se ima danes za enega redkih medijev, na katerega oblast ni imela močnejšega vpliva in kjer so se po »medijski čistki« znašli pregovorno najboljši in najkvalitetnejši novinarji današnje slovenske medijske scene. In ravno na to so, ob reakciji na Crnkovičevo kolumno, med drugimi izpostavili Marko Brecelj: »Njegova priljubljena nadutost vidi problem v tem, da Elena hoče uveljaviti svojo pravico. Jaz vidim problem v tem, da more Marko Crnkovič nemoteno (nekaznovano) za soliden honorar javno žaliti, podtikati, napačno razumeti, laično soditi in predvsem zastrupljati že itak bolno vzdušje, ki ga usmerjajo prevladujoči mediji. Marko Crnkovič je nestrpnež, ki so ga polna usta demokracije. Tisti, ki ga plačujejo, jezdijo (služijo) na njegovem razglašanju mehkega fašizma« (Dnevnik, 1. 9. 2007); Andrej E. Skubic: »Marko Crnkovič je s svojo kolumno v (od vseh časopisov!) Dnevniku izzval nadvse kratko polemiko o okusnosti kandidature Elene Pečarič za predsednico Slovenije« (Večer, 13. 10. 2007); in Grega Tomc: »Oglašam se zato, ker me zanima stališče urednikov Objektiva do njegovega pisanja. Je časopis za vas poštni nabiralnik, kjer naključno zbrani sodelavci pišejo, kar jim pač v določenem trenutku pade na pamet? Ali v uredništvu skratka uresničujete samoupravno socialistično vizijo Petra Jambreka, ki se zavzema za uravnotežene, čim manj profilirane medije, ki odražajo interese vseh predstavnikov delovnega ljudstva? Ali ste enostavno s poslovnega vidika ocenili, da je Crnkovičevo pisanje dobro za naklado časopisa? Predpostavljam namreč, da tretja možnost – da Crnkovičev turbodesničarski populizem sodi v Dnevnik kot liberalen, levosredinski časopis – tudi za vas ni mogoča« (Dnevnik, 1. 9. 2007).