Kulturna interpretacija pravice do narodne samoopredelitve opozarja na pomembnost ukrepov, namenjenih varstvu kulturne, verske in jezikovne identitete manjšin ter zagotavljanju, da te lahko živijo skupaj z večino in »prijateljsko sodelujejo z njo, hkrati pa ohranjajo lastnosti, po katerih se razlikujejo od večine, in zadovoljujejo svoje posebne potrebe, ki izhajajo iz različnosti«.153 Tako je še posebej zaskrbljujoča naslednja postavka v Ustanovni listini Združenih narodov, ki pravice manjšin do narodne samoopredelitve ne utemeljuje v izrazju kulturnih, ampak državljanskih pravic: »V svetu, kjer so individualne pravice popolnoma zaščitene, bodo manjšinske skupine sčasoma izginile in 'problem narodnosti' ne bo več ogrožal svetovne stabilnosti.« To trditev bi pod krinko varovanja pravice manjšine do narodne samoopredelitve lahko izrabili za upravičitev asimilacijskih politik.154 Kulturno interpretacijo pravice do narodne samoopredelitve dodatno podpira zahteva posebnih pravic, ki jo postavljajo staroselska ljudstva. Njihova zahteva ni le poziv k pravičnosti in popravi preteklih krivic, temveč odraža željo teh ljudstev, da jim je omogočeno neokrnjeno izražanje svoje posebne kulturne identitete. Jasno je, da bi s postavitvijo boja staroselskih ljudstev v državljanske in ne v kulturne okvire to problematiko zameglili. Še več, zdi se, da je kulturna, individualistična interpretacija te pravice, oprta na razlikovanje med pravico do samouprave in pravico do samoopredelitve, primernejša za spopadanje z izzivi naslednjega stoletja. Te ideje so podrobneje razdelane v zadnjem poglavju tega dela, v katerem izrazim tudi dvome o funkcionalnosti neodvisnih nacionalnih držav in predlagam, da se državna pooblastila prenesejo na eni strani na manjše, avtonomne narodne entitete, na drugi pa na večje, regionalne okvire.