podobe, jih sestavil v kolaž in jih računalniško spremenil. Po končanem postopku je nastal ogromen print, ki so ga Koonsovi pomočniki »s klinično natančnostjo znanstvenika« spremenili v prodajno privlačno in unikatno oljno sliko (po besedah Roberta Rosenbluma v katalogu Deutsche Guggenheim). Ta končni in najbolj mehanski korak zagotavlja delu status unikatnega umetniškega dela. Zaradi omejevanja ponudbe je umetnostni trg zelo nenavaden. Tako nenavaden, da ga mnogi ekonomisti ne opisujejo z običajnimi izrazi. Ponavadi pri nakupovanju cena, na primer, pločevinke juhe odraža željo kupca po tem artiklu; podobne ali identične pločevinke najdemo na različnih krajih in za različne cene, ki se gibljejo glede na ponudbo in povpraševanje. Neil De Marchi v svoji knjigi o odnosu ekonomistov do umetnostnega trga pravi, da to v veliki meri za umetnostni trg ne drži. Na povpraševanje močno vpliva moda in ne raba, kar poruši običajno razmerje med uporabnostjo in željo. Mnoga umetniška dela so unikatna, kar ruši zakone ponudbe. Tu gre za vse ali nič, zato ni ravnovesja med povpraševanjem in ponudbo. Še več, ker gre za kupovanje unikatnih predmetov pri monopolnih ponudnikih in ni nobene primerjave z drugimi predmeti, o poslu ni nobenih zanesljivih tržnih informacij. V resnici je položaj nekoliko bolj vsakdanji: mnoga umetniška dela so unikatna, vendar to ne pomeni, da jih trgovci in kupci ne primerjajo z deli, ki se jim zdijo podobna – predvsem z deli istega umetnika, čeprav so pomemben dejavnik tudi velikost, materialni stroški in vloženo delo. Čeprav licitacijske cene niso vedno zanesljivi pokazatelji tržne presoje, se vsaj včasih razlikujejo od cen, ki jih določijo trgovci. Toda na trgu vseeno primanjkuje informacij (saj so večinoma skrivne), ponudba je nadzorovana, povpraševanje uravnano in določanje cen podvrženo modi in okoliščinam.