Z vztrajanjem pri svojem sta Kahn in Lagakos pokazala pogum in poštenost. Bistvenega pomena je, da so klinični poskusi izvedeni nepristransko, kar pomeni, da je treba financerje držati na razdalji. Številni raziskovalci preprosto sprejmejo voljo sponzorjev ali popustijo pod pritiski. A določila v tej pogodbi so bila nekako v smislu reka: če ponudiš prst, zagrabijo roko. Z vključitvijo podjetja v vse vidike poskusa in s tem, da sta zdravstvenega direktorja podjetja sprejela kot soavtorja, sta Kahn in Lagakos praktično ponudila prst. Podjetje se je znašlo v očitno nezdružljivih interesih. A vendar je ta pogodba – glede na današnje standarde – Kahnu in Lagakosu zagotavljala nenavadno veliko samostojnost. Mnoge zdajšnje pogodbe dajejo podjetjem dosti večji nadzor. Kaj torej v resnici vemo? Ko farmacevtsko podjetje zaprosi FDA za odobritev novega zdravila, ji mora predložiti rezultate vseh kliničnih poskusov, ki jih je financiralo, ni pa jih obvezano objaviti. Ta agencija lahko odobri zdravilo na podlagi minimalnih podatkov. Na primer, FDA navadno zahteva le to, da zdravilo deluje bolje kot placebo v dveh kliničnih poskusih, četudi v drugih poskusih ne deluje bolje. Toda podjetja objavijo le pozitivne rezultate, negativnih pa ne. V resnici pogosto objavijo pozitivne rezultate več kot enkrat, v rahlo spremenjeni obliki in v različnih revijah. Agencija FDA nima nadzora nad temi selektivnimi objavami. Ta praksa navaja zdravnike k mnenju, da so ta zdravila dosti boljša, kot dejansko so, in javnost na podlagi medijskih poročil misli enako. Pride do vsesplošne inflacije tega, kaj dobrega lahko naredijo zdravila (in do deflacije zaskrbljenosti zaradi njihovih stranskih učinkov). Poglejte primer antidepresivov. Med desetimi najbolje prodajanimi zdravili leta 2002 sta bila dva antidepresiva vrste selektivnih zaviralcev ponovnega privzema serotonina (SSRI) – Zoloft in Paxil. Splošno sprejeto je, da so zdravila SSRI zelo učinkovita. Jemlje jih milijone Američanov, številni psihiatri in splošni zdravniki prisegajo nanje. Toda nedavna študija postavlja to splošno navdušenje v dvom. Na podlagi zakona o svobodi informiranja (zakon, ki državljanom omogoča, da dobijo vladne dokumente) so njeni avtorji pri-