možje in žene, očetje in sinovi, ki so bili dolgo ločeni in so prihajali z vseh strani Evrope in Afrike. K vsakemu vlaku, ki je pripeljal, se je zagnala množica čakajočih. Med tekanjem, solzami in kriki so spoznavali draga bitja, ki so molela glave skozi okna v pravih človeških grozdih. Vsi so šli na ladjo. Bili so ribiči, kmetje, delavci, izobraženci, zgledi moči, junaštva in dela. Moja poezija, nastala med njihovim bojem, je pomagala, da smo jim našli domovino. Bil sem ponosen.« Veliko let pozneje je razočaran spoznal, da je bil med priseljenci tudi mož, ki je bil fašistični agent in je s svojimi informacijami pomagal potapljati tovorne ladje in povzročil smrt številnih ljudi. A januarja 1940, ko ga je ob povratku v Santiagu pričakala veličastna množica, tega ni vedel. Se je pa tega leta dobro zavedal, da je za Čile naravnost neverjetno, da izide študija pesmi pesnika, starega komaj 36 let. Bila je prva študija njegovih pesmi. Diplomatska pot ga je še enkrat odpeljala v tujino, tokrat v Mehiko, kjer je aprila 1941 ponovno zašel v težave, ker je slikarju Davidu Alfaru Siqueirosi, ki je bil takrat v zaporu, odobril vizum za Čile. Pristal je na enomesečnem neplačanem dopustu. Počasi je imel vsega skupaj dovolj. Drugega marca 1943 je v okupirani Nizozemski umrla njegova hči, stara devet let, še pred tem se je tudi uradno ločil od žene in se 2. julija 1943 poročil z Delio del Carril.