l To je to. Stvar postaja resna. Naš dobrohotni poziv v prejšnji številki Mladine, naj se Delovi top komentatorji spravijo med seboj in vse svoje sile usmerijo v bolj konsistentno urednikovanje (četniki v Samoboru etc.), je bil strel v prazno. l Danilo Zadnji Mohikanec Slivnik je v Sobotni prilogi (20. 2.) na napad predsednika DNS Marjana Sedmaka odgovoril s še hujšim napadom. Približen rezime: Sedmak se vedno za kom skriva in ima probleme a) z ženskami, b) z institucijami in, c) z ženskami in institucijami; besediči brez posebnih posledic; niti enkrat v življenju ni naredil kaj načelnega; je lahko v določenih okoliščinah nevaren, predvsem pa neizmerno otročji; je karierist in, watch this!, dober marksist-leninist. Ni dvoma, to soboto bo sledil oškodovančev odgovor. Stay tuned! l Toda prav tako ni nobenega dvoma, da bomo edine prave žrtve te prisrčne izmenjave stališč, ki bo prišla v anale slovenske polemične literature, mi, nedolžni bralci. Da Slovencem ni vseeno, kaj se dogaja z največjim, najnakladnejšim in najkakovostnejšim tukajšnjim dnevnikom, priča več tisoč pisem podpore zamisli o ustanovitvi watch-dog časopisa po vzoru newyorškega Lies of our Times (O. K., pretiravamo; nekaj sto pisem). Ker pa je stanje, kot rečeno, alarmantno, je treba reagirati takoj, še preden bo vlada odobrila subvencije za neodvisno revijo Spodrsljaji našega Dela (SND), če sploh bo. V tem vmesnem času bo zato SND izhajal kot mini bilten na tehle straneh, vse v cilju, kot se reče, še večje profesionalne rasti cenjenega Dela. l Za začetek opazka, ki se bo komu zdela malenkostna, ampak v resnici sploh ni. V torek, 16. 2., je Delo na podlagi poročil STA, AFP in Reuterja na prvi strani objavilo zbirno poročilo o dogodkih prejšnjih dni, povezanih z vojno v BiH. Notri je vse polno pomembnih stvari, od povzetka intervjuja z Jacquesom Laixandejem (poveljnikom vrhovnega štaba francoske vojske), objavljenega v Liberationu, do protivojnih demonstracij v Bonnu. Toda naslov članka je S strupi nad Sarajevo, o čemer v besedilu skorajda nič ne piše! l Ne samo da gre za zavajanje bralcev, opraviti imamo z elementarno napako, ki si jo časopis takšnega formata ne bi smel (več) privoščiti. Naslov mora izražati bistvo sporočila, v nekem smislu je naslov že tudi informacija. Od bralca, tj. njegovega časa in interesa, je potem odvisno, ali bo prebral še fleš in besedilo pod njim. (Primer: Kučan pri papežu, to bi bil dober naslov za novico; pove vse. Ne moreš npr. napisati Vse poti vodijo v Rim in šele na koncu, po treh minutah zvohati, da je šel predsednik v Vatikan.) Isti dan vidimo na tretji strani članek »Prvinski nagon« ali afera, ki je ni o piranskih funkcionarjih, ki ustanavljajo svoja podjetja, kar bi lahko bilo nezdružljivo z opravljanjem političnih funkcij. Toda sam Bog ve, in mogoče še Delovi uredniki, kje je tu »prvinski nagon«. Že res, da Stonovka in Douglas prav zdaj norita po okoliških kinih, ampak niti z enim namigom ni pojasnjeno, zakaj nam je Delo v tem članku podtaknilo to metaforo. l Žal ima Delovo navdušenje nad kreiranjem »filozofskih« naslovov, ki zbujajo občutek, kot da so ravnokar padli z neba, povsem določljiv izvor. V strokovnih krogih temu rečejo Slivnikova headline šola; njen ustanovitelj je revolucionaren tip naslovov (formula dober zven-skrit pomen, največkrat kombinirana z ikonami pop kulture) vpeljal sprva v svojih kolumnah, počasi pa so se razširili po vsej hiši. Lep zgled je prav eden poslednjih, ki je zakrivil dopisovanje s predsednikom DNS: Zadnji odcep za Casablanco, izjemen miks dveh kultnih figur, Selbyja in Bogija, katerega večpomensko smiselno zvezo s samim tekstom pa lahko razvozlajo le najbolj inteligentni, ki jim je navsezadnje tisto pisanje tudi namenjeno. l (Ne zamudite naslednje epizode v SND: Nove pustolovščine v Črni vdovi.) l