Clintonovo priznanje, da niti z intervencijo niti s pomočjo Muslimanom v Bosni ne bo nič in da bo treba vojno rešiti z »upoštevanjem ozemeljskih interesov« vseh treh strani, je v svetu naletelo na val pravičniškega ogorčenja, v ZDA pa na umirjeno odobravanje. WASHINGTON POST piše, da je »alternativa vojni to, da se o rešitvi povprašajo ljudje, ki živijo tam«, DAILY TELEGRAPH poudarja, da zastopajo ameriški in ruski predstavniki povsem različna stališča glede odgovora Srbom in da »v Varnostnem svetu vlada pravo razsulo«, BBC pa navaja, da kongres ne bo odobril sredstev za posredovanje in da so Američani »dali košarico« Kozirevu ter njegovi pobudi za skupni sestanek zaveznikov zato, ker »obstaja bojazen, da bi se na takšnem sestanku v Varnostnem svetu jasno pokazali neenotnost, neodločnost in razcep med zavezniki«. Ft S čimer se vse razprave o mirovnem načrtu za Bosno in Hercegovino vračajo za leto dni nazaj. Bosanski Srbi namreč poskušajo, kot piše TIMES, oživiti »prvobiten predlog Evropske skupnosti o kantonizaciji Bosne, ki so ga sprejeli Srbi in Hrvati, Muslimani pa ne«. Načrt je predvideval, da Srbi dobijo 55 odstotkov ozemlja, in ni bil uresničen zaradi težav pri določanju meja kantonov. Ta načrt, ki ga je na pogajanjih na Portugalskem nekoč že predstavil Cutilliero, bi nekoliko spremenjen lahko bil prava rešitev za Bosno. Ft S tem pa se suverena in neodvisna Bosna seveda poslavlja s svetovnega prizorišča. Henry Kissinger je samo dva dni pred Clintonovo usodno odločitvijo v WASHINGTON POSTU objavil razmišljanje, ki bo v prihodnosti gotovo opredelilo usodo te države. Po njegovem mnenju v Bosni namreč ne gre za vojno proti BiH. Bosanski holokavst se tudi ne bi mogel primerjati s tem, kar se je dogajalo v drugi svetovni vojni, bosanska vojna pa naj ne bi imela večjega pomena za razširitev spopadov. »Opraviti imamo s tristransko državljansko vojno in ne z invazijo sosednje države na suvereno državo… Prava uganka je, kako so nekateri mislili, da lahko Hrvate in Srbe, ki niso bili pripravljeni ostati skupaj v veliki Jugoslaviji, kdo prisili, da ustvarijo Bosno skupaj z Muslimani, ki so jih stoletja sovražili. Ni dvoma, da so različne etnične skupine skupaj živele pod različnimi tujimi nadvladami, toda nikoli se niso strinjale s tem, da bi bile podrejene druga drugi. … Ni jasno, zakaj je mednarodna skupnost vztrajala, da morajo etnične skupine, ki se tako sovražijo med seboj, živeti skupaj v isti državi. Dejstvo je, da se morajo v vojno zapletene strani ločiti, ne pa naseliti skupaj. Najbolje bi bilo, če bi sprejeli realnost in uporabili Vance-Ownov načrt kot podlago za ustvarjanje neke male muslimanske države (morda z dostopom do morja), Srbom in Hrvatom pa bi dovolili, da se priključijo matičnima državama. Meje bi lahko popravili na podlagi plebiscitov pod nadzorom OZN. Nekateri bodo rekli, da to pomeni nagrajevanje agresije. Toda res je, da lahko samo velike zunanje sile prisilijo Srbe in Hrvate, da živijo skupaj z Muslimani.« Ft Cinično in neokusno? Bolj cinični in neokusni so članki in komentarji o ameriški in evropski »kapitulaciji« pred srbsko agresijo, ki so jih ta teden polni tudi slovenski dnevniki. Prvič zato, ker jih pišejo ljudje, ki ne bi niti kot vojaški obvezniki niti kot državljani privolili v to, da bi slovenski fantje posredovali v Bosni, drugič pa zato, ker druge sodijo na podlagi meril, ki jih nočejo uporabiti zase. Slovenija je zaradi preglasovanja in majorizacije zbežala iz Jugoslavije, nato pa od drugih zahtevala, da preglasovani, menda zato, ker so »manjšine« in nimajo pravice do samoodločbe, živijo v večnacionalni skupnosti. Ni nenavadno, da zato Srbi in Hrvati v Bosni proti takšni politiki uporabljajo slovensko orožje - konfederacijo, ki bo, tako kot predlog »naše«, jugoslovanske konfederacije pred dvema letoma, služila za dokončno razkosanje Bosne. Ft Slovenska zunanja politika do Bosne je tako dve leti capljala za evropsko in ponavljala fraze tretjerazrednih birokratov, kakor da ne bi mogla videti dlje in razumeti več. Slovenski predsednik Kučan še danes ponavlja, da gre zgolj za »vojno proti Bosni in Hercegovini«. Ameriški predsednik očitno o tem ne misli enako kot naš. Sicer pa razumevanje vojne na Balkanu kot diabolične, nerazumne agresije ene države ali celo enega samega politika korenini tudi v položaju Slovenije. Če je bil namreč razpad Bosne po razpadu Jugoslavije nujen, je, logično, tudi Slovenija s svojim izstopom iz zveze vsaj delno soodgovorna za državljansko vojno v Bosni. Diabolično in enostransko slikanje vojne v Bosni zato ni bilo motivirano samo s humanimi cilji, pač pa je služilo tudi kot orodje za napovedovanje simplicističnih rešitev in kot alibi za blažitev moralnega mačka zaradi katastrofe, ki jo je doživel preostanek nekdanje države. Eden izmed realističnih ameriških politologov je nekoč takole označil takšno ravnanje v zunanji politiki: »Personalizacija zunanje politike je značilna za primitivno razmišljanje. Z reduciranjem problema na določene osebe, na katere imamo - ali upamo, da imamo - vpliv, intelektualno in praktično reduciramo problem tako, da dobi obvladljive razsežnosti.« Posledica redukcionizma in simplifikacije pa je seveda izguba občutka za realnost. Bo predsednik Clinton še velikokrat poslušal modre nasvete našega predsednika? Ft ZYCLE WARSZAWY poudarja to, na kar so zaradi svojih idealističnih pogledov na zunanjo politiko pozabili mnogi: »Zunanja politika mora upoštevati ne zgolj pravičnost, temveč tudi dejstva sile in ceno pravičnosti v kontekstu nacionalnega interesa.« Ft Kako je dejansko »z vojno proti Bosni in Hercegovini« in kako izgleda »vojna v vojni«, poroča Misha Glenny za PROFIL iz Gornjega Vakufa. »V Gornjem Vakufu se muslimanske in hrvaške sile borijo za ozemlje, ki bi po Vance-Ownovem načrtu moralo pripasti Muslimanom. Neka sosednja srbska enota je budno spremljala bratomorni boj. Ko so muslimanske puške nenadoma obmolknile, je srbski poveljnik po radijski zvezi poklical muslimanskega kolega in ga vprašal, zakaj ne streljajo več. "Zmanjkalo nam je streliva," je povedal muslimanski general. "Dajte mi hrvaške koordinate," je zahteval srbski oficir. Nato so Srbi zasuli hrvaške položaje z granatami in jih v štirih urah zravnali z zemljo. Ko se je zdanilo, je muslimanski poveljnik v znak zahvale dvignil jugoslovansko zastavo.« Ft Kar pa seveda ne pomeni prav nič, kajti v tej vojni dovčerajšnji sovražniki lahko čez noč postanejo najboljši prijatelji in narobe. V Konjicu so tako Srbi dovolili Hrvatom, da prek srbskega ozemlja napadejo »mudžahedine«. Ft Zato se zdi, da bo, kot poroča REUTER, tudi 125 filologov, ki jih je varnostna služba ameriškega obrambnega ministrstva v Virginiji že angažirala za spremljanje ameriških vojakov v Bosno, vendarle ostalo doma. V pogodbah, ki so jih že sklenili za 90 dni, so jim zagotovili, da bodo delali v »sovražnih, surovih razmerah«, vendar ob zagotovljeni hrani in prebivališču.Ft Nekoliko drugače poskušajo v Ruski federaciji, kot poroča AP, poskrbeti za tiste, ki so že preživeli svoje vojne in bi si želeli zgolj obuditi spomine na nekdanje čudovite trenutke. V Moskvi namreč deluje svojevrstno »rent-a-mig« podjetje, ki potencialnim strankam, nekdanjim vojaškim pilotom z globokimi žepi, ponuja, naj za 75.000 dolarjev na dan skočijo v kokpit lovca vrste mig ali bombnika Su-27. Tistim s plitkejšimi žepi pa ponujajo še celo paleto skromnejših letal, cene pa so od 9.500 do 11.000 dolarjev na dan.