V kansaški jetnišnici je Robert Stroud skupaj preživel kar trideset let, od tega je bil večino v samici. Nekega dne je na sprehodu na zaporniškem dvorišču našel poškodovanega vrabca (zgodovinski viri nekoliko različno poročajo o vrsti ptiča; nekateri trdijo, da je šlo za vrabca, drugi omenjajo kanarčka). Krutemu morilcu in nasilnemu nadlegovalcu ljudi je nebogljena ptica zmehčala srce. Odnesel jo je v svojo celico in poskrbel, da je ozdravela. Skrb za ptice mu je naslednja leta krajšala čas, bile pa so tudi edina družba, ki so mu jo zaporniške oblasti dovolile. Njegova strast do ptic je postala tako velika, da je prosil svoje ječarje, naj mu odobrijo projekt raziskovanja ptičjih bolezni. Odobrili so mu še eno zaporniško celico poleg njegove, mu priskrbeli nekaj skromne laboratorijske opreme in zapornik Stroud je postal strokovnjak za ptičje bolezni. S svojimi raziskavami in knjigami, ki jih je v naslednjih letih napisal o boleznih vrabcev, je med ljubitelji ptic postal svetovno znan. V celicah kansaške ječe je vzgojil več kot tristo ptic, vendar je pri zaporniškem osebju kljub dobremu delu in mednarodni priljubljenosti ostal osovraženi nebodigatreba, ki jim je s svojim vedenjem in početjem le ustvarjal dodatne sitnosti. Zaradi njegovih strokovnih knjig in slave je v jetnišnico začelo prihajati na kupe pošte in ptičji strokovnjak si je začel na veliko dopisovati z zunanjim svetom. Njegovi dve celici sta bili napolnjeni s ptiči, kletkami, posodicami za vodo, ptičjo hrano, njihovimi iztrebki, gorami cigaretnih ogorkov, napravami in orodjem za njegove laboratorijske raziskave in drugim smrdečim neredom. Zaporniško osebje je trpelo in se pritoževalo na višje inštance.