Dinamit v puščavniškem načinu niti ni med najbolj uporabnimi stvarmi, v večigralskem načinu pa je obvezna oprema inženirca.apraviti z njim, je iz njihovih ust prišel enoglasen odgovor: nadaljevanje Wolfensteina. Oča so se zamislili, jih povprašali, ali se čutijo sposobne, in nazadnje odobrili projekt. Fantje ga niso razočarali. Vrnitev v grad Wolfenstein je vse, kar igričarji pričakujemo od sodobne streljanke, dočim je obenem zvesta svojim koreninam izpred desetih let. Vrača se stari junak Blazkowitz, tiha smrt nacistične zalege, a tokrat spoznamo tudi organizacijo, ki ga je v dvorec sploh poslala. Če smo za nekdanje streljanke govo-rili, da nimajo uvoda, smo tokrat deležni kar dveh. Najprej izvemo zgodbo o germanskem kralju Hein-richu I., ki ga coprnik prekolne v nebivanje (in ob katerem se nehote spomnimo uvoda v Diabla), nakar se na hitro prestavimo za tisočletje naprej, v štab tajne službe OSA, kjer se zgodba v resnici prične. V lepem uvodu, ki neustavljivo spominja na No One Lives Forever, ugotovimo, da naš junak skupaj s sodelavcem spet nesrečno ždi v wolfensteinski ječi, njegovi šefi pa ne nameravajo niti migniti s prstom. A ker B. J. ni fant, ki bi tiho jokal v kotu in čakal, da ga oddelek za nadnaravne pojave SS spremeni v objekt svojega raziskovanja (torej nadnaravni pojav), se odloči zadevo vzeti v svoje roke tako, kot najbolje zna - z jeklom in ognjem.