Med strankama je prvo sporno pravno relevantno vprašanje v tem, ali je izpodbijani akt lahko predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu. Za odgovor na to vprašanje je sodišče moralo najprej ugotoviti, ali je z izpodbijanim aktom o čem dejansko sploh odločeno v tem smislu, da tožena stranka z izpodbijanim aktom posega v neko pravno zavarovano pravico ali pravno zavarovani interes tožnikov v smislu 1. odstavka 157. člena Ustave RS oziroma 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 v zvezi z določilom 6. odstavka 39. člena ZAzil). V prvem odstavku izpodbijanega akta tožena stranka o ničemer ne odloča, ampak pojasnjuje preteklo ravnanje, ko naj bi tožnikom odobrila prošnjo za razselitev, in ki tudi ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Tudi v zadnjem (tretjem) odstavku vsebine izpodbijanega akta tožena stranka v ničemer ne odloča o pravno zavarovani pravici ali interesu tožnikov, ker gre zopet samo za informiranje o tem, da če se tožniki ne bodo ravnali po pozivu, bo pristojni organ ravnanje tožnikov obravnaval v smislu samovoljne zapustitve Azilnega doma oziroma odstopa od prošnje za azil, za kar bi tožena stranka morala v nadaljevanju izdati upravni akt. Tudi v pretežnem delu drugega odstavka izpodbijanega akta tožena stranka ni odločila o nobeni pravno zavarovani pravici ali pravno zavarovanem interesu tožnikov, ampak jih je pozvala, da se na določen datum zglasijo v Azilnem domu, da imajo s seboj določene dokumente, da bodo seznanjeni z nadaljnjim postopkom.