Lončarić je bil obtožen, da naj bi od leta 1995 do 1999 na različne načine manipuliral z različnimi deviznimi in tolarskimi sredstvi, pri tem pa izrabljal finančni sistem Republike Slovenije za pranje denarja, do katerega je po mnenju tožilstva prišel z organiziranjem ilegalnih prevozov prebežnikov čez naše ozemlje (zaradi tega je bil lani v Ljubljani nepravnomočno obsojen na leto in deset mesecev zapora). Oktobra 1996 in februarja 1997 je od enega od podjetij odkupil poslovni prostor in stanovanje, pri tem pa zahteval, da je v kupoprodajnih pogodbah kot lastnik navedena njegova mama. Kupnino je v gotovini izročil trikrat, skupno dobrih 35 milijonov. Poleg tega naj bi v opremo in montažo gostinske opreme za picerijo Victorija (uredil jo je v prej omenjenih poslovnih prostorih) vložil skupaj 43,6 milijona tolarjev. V obtožbi je zapisano, da je leta 1999 v Volksbank Ljudski banki v Ljubljani sklenil pogodbo o vezavi devizne vloge in v ta namen s svoje devizne hranilne vloge, ki jo je imel odprto pri tej banki, na račun banke položil 215.000 mark, v tolarski protivrednosti 20,7 milijona tolarjev, vsoto, ki jo je vezal za leto dni. Hkrati je pri isti banki vložil tudi zahtevek za pridobitev namenskega posojila 200.000 mark (19,2 milijona tolarjev) z odplačilno dobo 12 mesecev, pri tem pa je kot zavarovanje tega posojila zastavil prej navedeno devizno vlogo. S tem se je zavezal, da sme banka v primeru, če ne bo poravnal svojih obveznosti iz kreditne pogodbe, vlogo uporabiti za poplačilo zapadlih in neporavnanih obveznosti. Banka mu je februarja 1999 odobrila posojilo in mu ga nakazala na tekoči račun. Skladno z določili pogodbe je bilo posojilo aprila leta 2000 v celoti poplačano iz devizne vloge, ki jo je zastavil v zavarovanje.