Še vedno uspešen (smeh), saj mi je kljub vsem nesrečam uspelo ostati v igri. Moram pa reči, da sta Dnevni telegraf in Evropljanin v resni krizi. Naklada jima je padla z 80 oziroma 40 tisoč na 20 tisoč. Mali tiskarni v Podgorici in v Zagrebu, kjer tiskam, nimata večjih kapacitet, pa tudi na črno je nemogoče prodati toliko izvodov, kot bi si želel. Policija preganja prodajalce. Distribucija in transport sta zaradi tihotapljenja izredno zapletena. Trenutno poslujem z izgubo, ki jo pokrivam z zlatimi rezervami, in se zadolžujem. Začel sem projekt »Proposal«, s katerim sem se obrnil na vse svetovne fondacije za pomoč svobodnim medijem. Najnujnejšo prvo pomoč sem že prejel. Z nestrpnostjo pričakujem predvsem odgovor iz Washingtona, kjer sem novembra prav iz tega razloga tudi bival. Če mi bodo odobrili pomoč, se bom proti režimski represiji boril naprej, saj imamo dovolj znanja, poguma in pameti, tudi če je vsa država proti nam. Moji novinarji delajo, čeprav jim dolgujem plače že za tri mesece. Zaradi bančne blokade poslovanja jim ne morem plačati niti socialnega in zdravstvenega zavarovanja. Obstanek Dnevnega telegrafa, Evropljanina in tudi drugih neodvisnih medijev je v naši državi odvisen predvsem od pomoči iz tujine. Tu mislim tako na finančno pomoč kot na pritiske na režim, da umaknejo nori zakon. Vendar mislim, da režim zakona ne bo kar zlepa zamenjal, saj je izredno sredstvo za ohranitev oblasti, ko ljudi držijo v nevednosti, ne toliko v Beogradu kot po ostalih predelih Srbije, kjer se večinoma ne gleda, ne posluša in ne bere nič drugega razen režimskih medijev. Ljudje po Srbiji vedo za Miloševića, za Šešlja, Draškovića in Markovićevo, vsi ostali smo izdajalci, tuji plačanci in notranji sovražniki.