Pogodba, ki je predmet odobritve, zavezuje državo, lahko tudi posameznike, ne zato, ker jo je odobril zakonodajalec, ampak zato, ker jo je ratificiral šef države ali vlade, pooblaščen, da naredi tako po zakonodajni odobritvi (...). Odobritev je res notranjepravni akt; to je razlog, da ne more predstavljati neposredne ratifikacije. Vendar pa je odobritev korak pri oblikovanju mednarodne pogodbe in tako pravo sodelovanje pri sklepanju pogodb. Odobritev je tudi pooblastilo za ratifikacijo. Nedvomno je vedno izvršna oblast tista, ki ratificira, vendar jo notranje pravo obvezuje, da ne ratificira, ne da bi imela zakonodajno odobritev (...). Odobritev (...) zagotavlja dejansko implementacijo, ker obe, izvršna in zakonodajna oblast, prevzameta odgovornost za pogodbo. Če je pogodba neposredno uporabna, je mogoče pričakovati, da zakonodajalec, ki je odobril pogodbo, ne bo sprejemal zakonov v nasprotju z določbami pogodbe. Če pogodba zahteva implementacijo po ratifikaciji, je mogoče pričakovati, da odobritev obvezuje zakonodajalca, da bo implementacijske zakone sprejel." Vir: Luzius Wildhaber: Treaty- Making Power and Constitution, An Internal and Comparative Study, Hlebing & Lichtenhahn, Basel, 1971, str. 82 do 84. 3. Za primerjavo podajamo še prikaz razmerja med ratifikacijo kot mednarodnopravno zavezo in zakonom o odobritvi mednarodne pogodbe v notranjem pravu v Zvezni republiki Nemčiji. Nemška ustava (temeljni zakon) določa v 59. členu: