Ministrstvo je pred kratkim odobrilo nakup sistema za video podnaslavljanje, katerega uporaba bi izpolnila pogoj, da se uporabljajo slovenski podnapisi. Furlan meni, da bo stvar urejena še letos. Zaveda se tudi, da slušalke pri simultanem prevajanju gledalca do neke mere prikrajšajo za estetski užitek ob gledanju filma. Sicer pa je še povedal, da so obiskovalci tako v programskem gradivu kot pri blagajniškem okencu obveščeni o tem, kakšne podnapise ima film. Do zdaj niso dobili še nobenih pritožb, povezanih s podnaslavljanjem, prav tako pa meni, da Kinoteko obiskuje specifično občinstvo, ki ga film bolj zanima. Stroške simultanega prevajanja Furlan ocenjuje na približno 40.000 tolarjev za film, pričakuje pa, da bodo pri video podnaslavljanju stroški skoraj dvakrat višji: poleg prevajalca je treba plačati še vnos v program in kontrolorja, ki skrbi za časovno usklajeno predvajanje podnapisov; seveda mora biti to nekdo, ki film in jezik pozna, najbolje kar prevajalec sam. Kinoteka ima pač to težavo, da nima svoje zgodovine in s tem arhiva (če bi obstajala že od tridesetih let, bi imela večino filmov podnaslovljenih, je povedal Furlan); zavedati se je treba tudi, da je v prejšnji državi delovala kot podružnica jugoslovanske Kinoteke, ob razpadu pa so filmi (tudi slovensko podnaslovljeni) odšli v Beograd; ker je bila torej Slovenska kinoteka ustanovljena povsem na novo, je tudi z državno pomočjo ni bilo mogoče oblikovati čez noč, je dodal Furlan.