Večina evropskih in s tem tudi slovenskih prog je bila zgrajena že v 19. stoletju. Slovenija je bila med prvimi državami, ki so dobile železnico, kar je bil odraz volje dunajskega dvora. Želeli so se namreč po najkrajši poti povezati z morjem. Trst je bil pomembno pristanišče, z železnico pa je še napredoval. Potrebe po novih železniških povezavah Trsta so se s tem povečale. Ena od njih je bila železnica proti Pulju, sicer ne ob obali, kot so mnogi želeli, temveč iz strateških razlogov po sredini polotoka. Zahodni del istrskega polotoka je bil dolgo prometno odrezan od Trsta. Biti brez železnice v tistem času pa je pomenilo nazadovanje. Ker so bili pritiski iz Poreča po izgradnji železnice tako močni, je ministrstvo za trgovino na Dunaju leta 1880 odobrilo načrt za gradnjo proge med Trstom, Koprom, Bujami, Motovunom in Pazinom. Družba lokalne železnice TrstPorečKanfanar (TPC) je bila ustanovljena leta 1900 na Dunaju. Še istega leta so začeli z gradbenimi deli, najprej od Trsta do Buj, naslednje leto pa še do Poreča. Graditelji so bili različni: iz Trsta, Ljubljane, z Dunaja. Kljub razgibani površini, na kateri je moral vlak premagati nadmorsko višino od dveh metrov v Trstu in Kopru do 293 m pri Grožnjanu in so morali zato zgraditi veliko mostov (11), viaduktov (6) in predorov (8), so dela potekala brez večjih zapletov. Toda načrta niso izpeljali v celoti, saj načrtovanega odseka do Kanfanarja niso nikoli zgradili. Ozkotirna železnica, katere tirnice so bile široke 76 cm, je bila zgrajena leta 1902. Svečana otvoritev je bila na prvi april. Ker je to dan šaljivcev, mnogi niso prišli na otvoritveno vožnjo, čeprav je bila ta dan zastonj. Vlaki so vozili počasi: za 123 km dolgo pot so potrebovali debelih sedem ur med postajo Sv. Andreja v Trstu in Porečem. Vseh postaj ob progi je bilo 35. Avtobus je za isto pot porabil »le« tri ure.