Priznati je treba, da je predsednik republike zastavil zelo podjetno. Če je vlada v zadnjem letu na predlog obrambnega ministrstva sprejela nekaj podzakonskih aktov, ki so Kučanu postopoma in temeljito jemali obrambne pristojnosti, jih zdaj želi dobiti nazaj. Splošna ideja pisma je enostavna in trdi, da vrhovno poveljevanje, ki ga izvaja predsednik, ni le ukazovanje častni straži. Mimogrede, ko je šel Kučan na obisk v Albanijo, je tudi častna straža nepričakovana izginila, ker častni stražniki baje niso bili pravočasno obveščeni, da morajo salutirati vrhovnemu poveljniku, adjutanta pa je Kučan le lahko peljal v deželo orlov. Skratka: ker je predsednik republike izvoljen na neposrednih volitvah, bi moral po Kučanovem mnenju zakon povedati, kaj mora vrhovni poveljnik početi. Sam predlaga, da bi na predlog načelnika generalštaba izdajal akte poveljevanja o načinu zagotavljanja potrebne bojne pripravljenosti, načinu mobilizacije in bojne uporabe obrambnih sil. Hkrati bi moral predsednik republike na predlog načelnika generalštaba odobriti načrt pripravljenosti, načrt mobilizacije in načrt uparabe obrambnih sil. Generalštab bi bil sicer organizacijski del obrambnega ministrstva, vendar bi štabne vojaško strokovne naloge opravljal za predsednika republike. Predsednik republike bi sveže pečenim častnikom podelil prvi čin. Tudi v zrelih letih, ko bi častnik čakal na visok čin, bi se srečal s predsednikom republike. Kučan je hkrati prepričan, da obrambni minister po veljavni ustavi ne more ukazovati vojski, pač pa mu pritičejo bolj ali manj dolgočasne upravne in finančne naloge. Zelo spotoma, a toliko bolj pomenljivo, Kučan opozarja, da bi veljalo pri pisanju zakona o obrambi upoštevati tudi negativne izkušnje s KOS-om…