Prvi kamen je vrgel Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki je februarja 2005 dal »kulturnovarstveno soglasje k projektu idejne zasnove« za »Dom ostarelih občanov«. Za tako izdajo soglasja kot republiški organ sploh ni bil pristojen, zanj je bila zadolžena ljubljanska organizacijska enota. Soglasje je bilo lažno datirano za nazaj, izdano pa na podlagi idejne zasnove, pripisane arhitektu Marjanu Ocvirku, čeprav so bili v tem času arhitekti drugi ljudje. Soglasje je bilo izdano kljub neustreznim merilom za zidavo takega objekta na tem mestu, saj lokacija ni ustrezala Pravilniku o minimalnih tehničnih pogojih za gradnjo, objavljenem v Uradnem listu 1999. Drugi kamen je vrgel Damjan Prelovšek, tedaj generalni direktor direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo; po zaslugi krajanov je za vse nepravilnosti vedel, vendar je jezo prebivalcev preusmerjal drugam, na primer na slovenske pesnike, ki so v organizaciji Nove revije za življenja prejšnjega župnika Janeza Pogačnika prirejali na župnijskem vrtu literarne večere ob obletnicah slovenske osamosvojitve. Kvasil je take neumnosti: »Poglejte, kakšna je cerkev v Trnovem, ki jo je obnovila Nova revija… To literatom še ne daje pravice, da bi objekte lahko prenavljali namesto spomeniškega varstva.« Novorevijaši seveda niso prenavljali trnovske cerkve (to so storili arhitekti, slikarji in kiparji Janez Suhadolc, Drago Tršar, Tomaž Kržišnik, Andrej Jemec in Janez Bernik), so se pa že leta 2005 vneto zavzemali za ohranitev trnovskega župnijskega vrta, bili so proti gradnji »brez potrebnih dovoljenj« in na prostoru, ki bi moral biti varovan in zaščiten. Protestiral je tudi direktor Arhitekturnega muzeja Peter Krečič, ki je mestni občini predlagal spomeniško zaščito celotnega območja Plečnikove hiše in župnijske cerkve Trnovo z vrtom vred; zamisel sta podprla slovenska akademija in ministrstvo za kulturo. Kljub temu je tretji kamen februarja 2006 vrgel tedanji minister za delo, družino in socialne zadeve Janez Drobnič, ki je na podlagi pomanjkljive dokumentacije župniji odobril koncesijo za gradnjo. Pobudi za spomeniško varstvo trnovskega okoliša so se številni organi in organizacije – državni in cerkveni – dolgo časa bolj ali manj spretno izogibali, čeprav so se sicer čudili nameravani gradnji ali o njej niso imeli nobenih informacij, in zadevo prelagali iz rok v roke kot vroč kostanj; nazadnje je decembra 2006 podžupan Janez Koželj zahteval zgolj popravke gradbenega načrta, saj »postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za PGD z vsemi pridobljenimi soglasji ne moremo zaustaviti«. Vsi popravki se niso spoštovali. Župan Zoran Janković je pobudo za spomeniško varstvo nazadnje umaknil z dnevnega reda skupščine mesta Ljubljana. Sam je tudi prispeval h kršenju gradbene zakonodaje, ki zavezuje slehernega državljana: namesto Arhitekturnega muzeja je izdal soglasje za gradnjo, dovolil pa je tudi postavitev objekta na parcelno mejo (vsi navadni državljani morajo zidati najmanj štiri metre od meje parcele, če nimajo sosedovega soglasja za drugačno zidavo). Kamenjanje Plečnika in njegovih branilcev je bilo s strani države, mesta in Cerkve opravljeno.