O katoliški cerkvi se pri nas piše veliko. Večinoma preveč hvalilno ali pa preveč kritično; na eni strani načelno povzdigovalno in apologetično, na drugi z ideološko ostrino, brez konkretnih argumentov in utemeljenih očitkov. Na osnovi pisanja o Cerkvi lahko razdelimo tudi medije: desni so prijazni do nje, levi napadalni. Nobeden med njimi pa ne zmore zapisa, ki bi bil v spornih primerih objektiven, pravičen do negativnih in pozitivnih strani; v tem primeru se vsi postavijo na moralno-ideološko stališče. Če v Cerkvi torej pride do problema, desni mediji raje o tem molčijo, levi pa ga razpihnejo v duhu komunističnih napadov na Cerkev, vero in vernike. Gradnja trnovskega Doma Janeza Krstnika je tak primer: doslej so vsi o njem večinoma molčali, kajti v tem primeru gre za skupno koruptivnost Cerkve in države, še zlasti mesta Ljubljana. O zadevi obstajajo le kratki novinarski zapisi, stvar pa je vredna večje javne pozornosti.Če Bog da, celo minigolfV soboto, 4. aprila letos, se je v ljubljanskem Trnovem zgodil čudež. Pred odprtjem Doma Janeza Krstnika se je prikazal blagopokojni arhitekt Jože Plečnik in posmrtno odobril zidavo doma za ostarele na sosedovem (župnijskem) vrtu, malce obžalujoč, da ni bil koristno uporabljen tudi njegov vrt. Čestital je »obema modrima možema in njunima ekipama«, tj. »g. županu Ljubljanskemu« in »g. župniku Trnovskemu«, in »zadovoljno odšel«: njegova poslednja volja je bila uresničena. Slovesnost se je nadaljevala z govori in blagoslovi, dom s 64 posteljami in 30 zaposlenimi je bil uradno odprt. Njegovi stanovalci bodo lahko odslej v praksi preskušali modre misli graditeljev: »Dobro se postarati je umetnost, ki zahteva napor, sodelovanje vsega človeškega bitja… Sprehajalci se bodo lahko pomudili ob vodometu, v katerem se bodo prelivale mavrične barve. Spočili se bodo lahko v paviljonu ali na številnih klopcah, če si bodo zaželeli razgibavanja, bodo imeli na voljo bradlje, in če Bog da, celo minigolf.«S tem dejanjem se je končal nekajletni spopad, na eni strani Cerkve, na drugi kulture, umetnostne stroke in prebivalcev Trnovega, kaj storiti z župnijskim vrtom v soseščini Plečnikove hiše. Kot vidimo, je zmagala Cerkev, ki so jo izdatno podprli nova ljubljanska oblast in cerkveni vrhovi; kratko so potegnili Arhitekturni muzej, slovenski akademiki, občani Trnovega. In navsezadnje tudi pravica in resnica. Gradnja Doma Janeza Krstnika je namreč potekala ob številnih kršitvah zakonov in predpisov ter z obilno samovoljo vpletenih oblastnikov na vseh ravneh. Zakone in predpise je bilo treba obiti, kajti v nevarnosti je bil stalni vir dohodka trnovske župnije, kot si ga je po smrti župnika Janeza Pogačnika zamislil njegov naslednik Tone Kompare. Ta je pred začetkom gradnje opozoril javnost: »Vsak dan in vsako leto je gospodarska škoda večja, ker je izredno ugodna lokacija mrtva.« In ob tem opozorilu so tako državni kot mestni organi ponižno sklonili glave in storili, kar se storiti mora.Kamenjanje Jožeta Plečnika Prvi kamen je vrgel Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki je februarja 2005 dal »kulturnovarstveno soglasje k projektu idejne zasnove« za »Dom ostarelih občanov«. Za tako izdajo soglasja kot republiški organ sploh ni bil pristojen, zanj je bila zadolžena ljubljanska organizacijska enota. Soglasje je bilo lažno datirano za nazaj, izdano pa na podlagi idejne zasnove, pripisane arhitektu Marjanu Ocvirku, čeprav so bili v tem času arhitekti drugi ljudje. Soglasje je bilo izdano kljub neustreznim merilom za zidavo takega objekta na tem mestu, saj lokacija ni ustrezala Pravilniku o minimalnih tehničnih pogojih za gradnjo, objavljenem v Uradnem listu 1999. Drugi kamen je vrgel Damjan Prelovšek, tedaj generalni direktor direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo; po zaslugi krajanov je za vse nepravilnosti vedel, vendar je jezo prebivalcev preusmerjal drugam, na primer na slovenske pesnike, ki so v organizaciji Nove revije za življenja prejšnjega župnika Janeza Pogačnika prirejali na župnijskem vrtu literarne večere ob obletnicah slovenske osamosvojitve. Kvasil je take neumnosti: »Poglejte, kakšna je cerkev v Trnovem, ki jo je obnovila Nova revija… To literatom še ne daje pravice, da bi objekte lahko prenavljali namesto spomeniškega varstva.« Novorevijaši seveda niso prenavljali trnovske cerkve (to so storili arhitekti, slikarji in kiparji Janez Suhadolc, Drago Tršar, Tomaž Kržišnik, Andrej Jemec in Janez Bernik), so se pa že leta 2005 vneto zavzemali za ohranitev trnovskega župnijskega vrta, bili so proti gradnji »brez potrebnih dovoljenj« in na prostoru, ki bi moral biti varovan in zaščiten. Protestiral je tudi direktor Arhitekturnega muzeja Peter Krečič, ki je mestni občini predlagal spomeniško zaščito celotnega območja Plečnikove hiše in župnijske cerkve Trnovo z vrtom vred; zamisel sta podprla slovenska akademija in ministrstvo za kulturo. Kljub temu je tretji kamen februarja 2006 vrgel tedanji minister za delo, družino in socialne zadeve Janez Drobnič, ki je na podlagi pomanjkljive dokumentacije župniji odobril koncesijo za gradnjo. Pobudi za spomeniško varstvo trnovskega okoliša so se številni organi in organizacije – državni in cerkveni – dolgo časa bolj ali manj spretno izogibali, čeprav so se sicer čudili nameravani gradnji ali o njej niso imeli nobenih informacij, in zadevo prelagali iz rok v roke kot vroč kostanj; nazadnje je decembra 2006 podžupan Janez Koželj zahteval zgolj popravke gradbenega načrta, saj »postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za PGD z vsemi pridobljenimi soglasji ne moremo zaustaviti«. Vsi popravki se niso spoštovali. Župan Zoran Janković je pobudo za spomeniško varstvo nazadnje umaknil z dnevnega reda skupščine mesta Ljubljana. Sam je tudi prispeval h kršenju gradbene zakonodaje, ki zavezuje slehernega državljana: namesto Arhitekturnega muzeja je izdal soglasje za gradnjo, dovolil pa je tudi postavitev objekta na parcelno mejo (vsi navadni državljani morajo zidati najmanj štiri metre od meje parcele, če nimajo sosedovega soglasja za drugačno zidavo). Kamenjanje Plečnika in njegovih branilcev je bilo s strani države, mesta in Cerkve opravljeno.Bog je navzoč in dejaven Postavljanje Doma Janeza Krstnika v Trnovem je dokončno pokazalo, da Cerkev pri zasledovanju svojih ciljev ne dela prav nič drugače od države; pravzaprav delata z roko v roki, obe kršita zakone in predpise, nobena ne spoštuje ne materialnih obveznosti ne moralnih zavez. Ob odprtju Doma je izšla tudi publikacija, ki jo je v celoti sestavil trnovski župnik Tone Kompare; gre za »knjigo, ki potrjuje, da je Bog navzoč in dejaven«, njen podnaslov pa je »preizkus vere«. Kompare, med drugim tudi velik lobist in strasten hribolazec, je z njo še enkrat dokazal preskušeno načelo, da je v imenu vere dovoljeno vse. Vse, kar je počel, od lobiranja pri mestni oblasti do pogajanja v bankah in pri cerkvenem vodstvu, si je pripisal kot svojo zaslugo; zgolj zaradi njega danes stoji dom za ostarele v Trnovem, nam daje vedeti z vsako vrstico. Tako ljubljanski župan kot ministrstvo za socialne zadeve sta nanj v resnici z lahko vestjo preložila delo, ki bi ga morala zakonito opraviti sama. Tudi vsi nasprotniki gradnje so pripomogli zgolj k temu, da je – le on in samo on – obstal kot najzaslužnejši temelj nove pridobitve škofijske Karitas. »Vse slabo je v resnici tudi v našo korist. Vse mora biti sprejeto. Bog uporabi vse, slepih ulic ni. Ni energije, ki bi šla v nič. Vse se pretvori. Zgodovina grešnosti in zgodovina odrešenja sta dva obraza istega kovanca.« Na roko mu gresta dobro in slabo, kajti sodi med ljudi, ki so posvečeni enemu samemu in edinemu cilju, ki posvečuje vsa sredstva; je človek, ki mu je vse jasno. »Nekaterim je jasno, za kaj gre v življenju. Nekateri razumejo čas in prostor, v katerem živijo, in znajo oceniti, katere vrednote so zares vrednote in kako priti do tistega bogastva, ki ga tatovi ne kradejo in ki ga molji ne razjedajo.« Župnik Kompare ves čas deluje v imenu teh nedosežnih, nezemeljskih vrednot, ki pa se mu pod prsti nenehno spreminjajo v materialno korist; kajti v imenu vere in v imenu Boga, ki vse vidi in vse ve, je dovoljeno karkoli. Vse je dovoljeno, nič ni resnično Dovoljeno je ne le dajati odvezo prekrškarjem, ki niso člani cerkvenega občestva, marveč tudi zamižati ob lastnih pregrehah, če so le v prid duhovni skupnosti in vodijo h končnemu cilju. Zato se z lahkoto druži z ljubljanskim županom in direktorjem NLB, zato hodi na nogometne tekme z Jocom Pečečnikom in podobnimi, ki mu dajejo donacije in ugodna posojila; zato z veseljem sklepa pogodbe in pošilja položnice ljudem, da bi volili župniji in škofijski Karitas manjše in večje nepremičnine ter Cerkvi dajali denar. Po drugi strani pa – v imenu istega načela – nenehno grmi nad brezbožniki in zoprniki, ki bi radi po nemarnem krstili svoje otroke v njegovi župniji ali hoteli ohraniti Trnovo kot zgodovinsko in kulturno dediščino, brez ustanov lažne ljubezni. V svojem zborniku jih obširno navaja, vendar tudi dosledno pomanjšuje na osebe zgolj z začetnicami imen in priimkov, kot da niso vredni celega človeka (sebe in dobrotnike pa seveda ves čas omenja s polnim imenom). V tem se kaže dejanska dvojnost njegovega karitativnega delovanja; preskus vere se na njegovi lastni osebi dogaja kot krščanska hipokrizija človeka, ki mu je v imenu Vsevišnjega vse dovoljeno. Obnaša se kot goreč inkvizitor ali verski blaznež, ki v verski zmedenosti vidi vsepovsod slaba in dobra znamenja, potrjujoča njegovo vizijo edino resničnega in pravega sveta. Če bi mogel, bi se obdal le s sebi enakimi gorečniki, vse drugače misleče pa bi prepustil hudiču, ki ga ves čas sluti v svoji bližini. V tem pogledu ni prav nič drugačen od posvetnih oblastnikov, ki se bojujejo le zase in sebi enake, spreminjajoč svet v pogorišče in duhovno pustoto. S Tarasom Kermaunerjem jim lahko rečemo: »Kdo ste, ki delite pravico, to je krivico, ki streljate, ki zapirate, ki zaslišujete, ki ste boljši od drugih in imate zmerom prav, pa naj prisegate na Sveto pismo, na Moj boj ali VKPb?«Zlato tele odvzema grehe sveta Dom Janeza Krstnika v Trnovem stoji na ignoriranju prava in tajkunskem denarju; stoji na nestrokovnih odločitvah, ki so jih omogočili državni uslužbenci in požegnali cerkveni dostojanstveniki, plačali pa naivni verniki. Karavana akademikov, kulturnikov in občanov je odšla mimo, psi so ves čas molčali. Vsi dokumenti, argumenti, pisma in deklaracije niso bili vredni nič; veljavni so bili le ustni dogovori, skrivni sestanki odgovornih, prijateljski obiski, odzivi na vabila in zahvale s prižnice. V »knjigi, ki potrjuje, da je Bog navzoč in dejaven«, ni nobenega pisnega dokumenta, nobene poslovne pogodbe, nobene uradne prošnje, namenjene Cerkvi, ministrstvom, mestni občini. Gospodov služabnik je vse opravil po tihem, za zidovi, peš, s kolesom in avtom. Vse se je dogajalo v navidez posvečenem prostoru duhovnosti, daleč od sveta hudobnih ljudi in vsakdanjih težav. Kajti le tam je mogoča ta hipokritična gorečnost, ki s pomočjo zlatega teleta sili v nebesne višave, ki vidi človeški svet zgolj po svoji podobi in podobnosti. Svet, v katerem ni ne Drugega in ne Duše, ne celovitega Človeka in ne resnične Ljubezni. Drago Bajtkatoliški cerkvi se pri nas piše veliko. Večinoma preveč hvalilno ali pa preveč kritično; na eni strani načelno povzdigovalno in apologetično, na drugi z ideološko ostrino, brez konkretnih argumentov in utemeljenih očitkov. Na osnovi pisanja o Cerkvi lahko razdelimo tudi medije: desni so prijazni do nje, levi napadalni. Nobeden med njimi pa ne zmore zapisa, ki bi bil v spornih primerih objektiven, pravičen do negativnih in pozitivnih strani; v tem primeru se vsi postavijo na moralno-ideološko stališče. Če v Cerkvi torej pride do problema, desni mediji raje o tem molčijo, levi pa ga razpihnejo v duhu komunističnih napadov na Cerkev, vero in vernike. Gradnja trnovskega Doma Janeza Krstnika je tak primer: doslej so vsi o njem večinoma molčali, kajti v tem primeru gre za skupno koruptivnost Cerkve in države, še zlasti mesta Ljubljana. O zadevi obstajajo le kratki novinarski zapisi, stvar pa je vredna večje javne pozornosti.