Poglejte tole fotografijo! (Joj, kakšen pob sem bil!) Trije na njej so, mislim, umrli v bojih z Rdečo armado, če ni eden že prej; ne spomnim se več natanko. Moram pa povedati, da smo bili v naši družini štirje fantje. Najstarejšega brata, Maksa, letnik 1924, so takoj vtaknili v nemško uniformo. Tako kot jaz se je najprej znašel v Franciji in nato v Rusiji. Decembra 1944 so mu odobrili dopust, vendar dlje kot do Gradca ni smel, zato je dezertiral, pripešačil v Slovenijo in se do osvoboditve skupaj s svakom, dolgo zaprtim v delovnem lagerju na Dunaju, skrival pri sorodnikih v Slovenskih goricah. Vili, dobro leto mlajši od mene, pa je pred Nemci pobegnil k partizanom, ki so v zadnjem obdobju vojne na Štajerskem postali zelo aktivni. Padel je blizu Zreč, pri čemer pozneje od okoliških kmetov nismo zvedeli samo, kje natanko leži, ampak tudi, da ga je smrt doletela v čudnih okoliščinah, saj tistikrat v bližini ni bilo nobenih spopadov. Edino najmlajši, Jože, ki je nameraval postati strugar, je vojno preživel doma, saj si je v nezgodi poškodoval koleno. Pozneje so mu ga pozdravili, doštudiral je politehniko in nato diplomiral ter postal odličen matematik. Od vse družine jo je še najbolj poceni odnesel oče, železničar: flinkaril je naokoli, kot rečemo, hodil po gostilnah in brez pretresov preživel okupacijo.