Napoleon je medtem doma počasi praskal na kup vojake za veliko armado. Z njo je nameraval kar se da hitro odkorakati proti zaveznikom in jim zadati nekaj hudih udarcev. Tudi če ne bodo uničujoči, je menil, bi lahko bili vsaj dovolj boleči, da bi prepričali člane koalicije, da z njim ni dobro zobati češenj. Tako bi morda lahko rešil, če že ne ves, vsaj velik del cesarstva, v najslabšem primeru pa vsaj francosko krono zase in svojega sina. Precej njegovih podrepnikov je veliko manj optimistično gledalo na sestavljanje velike armade, ki naj bi preprečila Korzičanov polom. Vojaki, ki so jih seržanti nabirali po francoskih vaseh in mestih, so bili večinoma veliko premladi za takšno zahtevno nalogo. Krožila je šala, v njej je bilo kar precej resnice, da bo moral francoski cesar v naslednjem letu svoji vojski vsaj za en dan odobriti dopust, da bodo lahko vojake v miru birmali. Počasi so se dvigovali tudi glasovi, ali ni že preveč francoske mladine padlo zaradi častihlepnosti samooklicanega cesarja, ki, mimogrede, niti Francoz ni. Predvsem pa so se ljudje spraševali, ali bodo nove žrtve res prinesle kakšno korist ali pa bodo padle zaman.