Januarja je bil na službeni poti, ko pa se je v začetku februarja vrnil, je kar naenkrat postal zadirčen, nič več 'naš prijatelj'. Ničesar več nisem naredila prav in priznam – v takšnih razmerah sem res začela delati napake. Ne usodnih, a vendarle. Nekoč je prišel k moji pisalni mizi in mi nanjo vrgel neko mapo. Poglej in se zamisli, je rekel ter odšel. V njej je bil predlog za disciplinsko ukrepanje proti meni, pri čemer je izrabil celo to, da mi je pred meseci samo ustno odobril dopust, ki sem ga potrebovala, zdaj je pa pisal, da sem samovoljno izostala z dela in podobno. Nekaj mojih 'grehov' v tisti disciplinski prijavi je bilo resničnih, veliko izmišljenih, a vedela sem, da sem tako rekoč zapečatena in da bom ob službo. Bila sem obupana, moževi firmi ni dobro kazalo, imel je slabo plačo in nekaj mesecev pozneje je pristal na borzi dela kot delovni presežek. Takrat sem si rekla: borila se bom za svojo družino! In sem se. Ne bom vam opisovala, kaj sem počenjala, ker me je neizmerno sram, sramujem se vsake svoje besede in dejanja, a na kratko: nasilnega šefa sem nekega poznega popoldneva, ko naj bi 'delala nadure', dobesedno zvlekla nase. Jaz sem ga zvlekla, jaz sem dala pobudo. Zapeljala sva se v neki neugleden hotel daleč proč iz mojega mesta. Ko je opravil – in res je samo opravil – se je brez besed oblekel in odšel.