Na dan človekovih pravic, 10. decembra, je Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin obsodil dopis vodje službe za kadrovske zadeve pri Skupščini mesta Ljubljane Pavla Kogeja, v katerem »opozarja na okoliščine, da imamo v našem mestu v kulturnih institucijah že kar preveč direktorjev neslovencev (poleg Lutkovnega gledališča Ljubljana še Mladinsko gledališče, balet in morda še kaj!). Člani sveta so ugotovili, da smo se znašli na pragu ksenofobije, nacionalizma, rasizma in šovinizma, kakršni se pojavljajo še v nekaterih evropskih državah na Vzhodu in Zahodu, in da kršimo 111. konvencijo o zaposlovanju, ki jo je ratificirala Jugoslavija. Vsekakor je to slaba legitimacija za slovenske parlamentarce, ki so januarja vabljeni v Strasbourg, kjer bo beseda med drugim tekla tudi o vprašanju človekovih pravic. »Slovenija bo vsak čas postala mednarodnopravno priznana evropska država, njena nadaljnja usoda v Evropi pa bo odvisna med drugim tudi od tega, ali bo sprejela in uresničila evropske standarde glede spoštovanja in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri tem ni mogoče prezreti, da v Sloveniji poleg dveh avtohtonih narodnih manjšin in romske skupnosti prebiva še dobrih deset odstotkov pripadnikov drugih narodov nekdanje Jugoslavije,« je v gradivu, pripravljenem za sejo, zapisal predsednik Sveta Ljubo Bavcon. Zlasti nestrpnost do nekdanjih jugoslovanski sodržavljanov pa je med pripadniki slovenskega naroda globoko zakoreninjena iz dveh razlogov. Za sovražnost do »Neslovencev« so v veliki meri krivi minula vojna, latentno prisotna agresija jugoslovanstva in bližina vojne na hrvaških tleh. Napake političnih voditeljev, krivcev za nastale razmere, so ljudje prenesli na vse pripadnike naroda in narod v celoti uravnilovsko izenačili z vsem slabim, agresivnim, uničevalskim in morilskim. Kako mnogi pripadniki tega naroda trpijo, se skrivajo, bežijo, so pozabili. Drugi razlog, ki povsod po svetu razplamteva nestrpnost do tujcev, so slabe gospodarske razmere, nezaposlenost, padec življenjske ravni in slabe socialne razmere. Tujci postanejo tujki, ki odžirajo delo in kruh. Oba vzroka, političnega in ekonomskega, pa z lahkoto izkoristijo nacionalistične stranke, ki si s politiko proti tujcem pridobivajo (politično) nestrpne in (socialno) ogrožene volilce. Vendar tudi slovenske nacionalistične stranke ne bi krepile svoje moči, če ne bi imele enakovrednega ali morda še bolj militantnega protipola. Ta je spet prišel do izraza preteklo sredo v CD na posvetovanju o Etnični enakopravnosti in človekovih pravicah, ki ga je pripravil Svet za varstvo človekovih pravic. Govorom uvodničarjev, ki so nevtralno in strokovno analizirali razmere v Sloveniji, je sledila razprava, v kateri se je nenadoma izkazalo, da je večina poslušalcev Srbov, ki so s pavšalnimi obtožbami o preganjanju in zatiranju v trenutku ustvarili le iz televizijskih posnetkov znano verzijo mrakobnosti, agresivnosti, dominantnosti lastnega naroda in njegove brezpogojne superiornosti. Pritoževali so se, da ženske pretepajo in da jim potem na travmatološki kliniki ne zagotovijo ustrezne pomoči, da pravoslavni božič ni dela prost dan, čeprav so ga v Srbiji na katoliški božič uvedli. Niti delodajalci jim ne odobrijo dopusta, so se pritoževali nad diskriminacijo, zato bi, če bi hoteli postati imigranti, raje odšli v Avstrijo, tako pa so postali tujci v lastni deželi. Rok za pridobitev državljanstva je prekratek, so pripomnili, in nemogoče je dobiti dvojnega. Posvet se je tako prelevil v sestanek za obtožbe, ki so jim sledile tudi takšne, da ne smejo zahajati v lokale in na ulici govoriti svojega jezika. Glede na veliko število beguncev, ki jih človek na cesti sliši vsak dan govoriti njihov materni jezik, je podlaga za take obtožbe skrajno krhka. Ljubo Bavcon je zato neprestano poudarjal, da se »zaveda občutljivosti in mnogostranskosti te problematike, njene nabitosti z emocijami in tudi njene primernosti za politične manipulacije in propagando«.