Težava je, da slovenski muzeji in galerije nimajo kvote za odkup predmetov v gotovini in postopek za nakup predmeta, ki ga je na kaki stojnici uzrlo oko kustosa in ki po njegovi presoji sodi v muzejsko zbirko, je kar zapleten. Muzej mora najprej zaprositi za denar komisijo za odkup muzejskih predmetov na ministrstvu za kulturo. Ko se ta sestane in prošnjo odobri ali zavrne, mora muzej podpisati še pogodbo s prodajalcem. Do izplačila torej mineta najmanj dva meseca, zaradi česar se marsikateri trgovec z umetninami in starinami raje premisli in svoje blago izroči premožnemu Italijanu, ki mu pod nosom pomaha s šopom bankovcev. Tako marsikateri predmet, ki bi si zaradi izjemnosti zaslužil, da ga v vitrini opazujejo tudi zanamci, konča v zasebnem domovanju kakega tujca. In prav to je po besedah dr. Žargija nedopustno. Kustosi ne nasprotujejo javnim zasebnim zbirkam orožja iz prve svetovne vojne, ki jih je na zahodnem koncu Slovenije kar nekaj in so zgledno urejene, nasprotujejo le zbirateljstvu starega orožja kot pridobitniški dejavnosti, saj po tej poti iz države spolzi precejšen del slovenske kulturne dediščine. Agata Tomažič