Vsekakor se nato v začetku decembra 1943 najprej v krogih izven odbora pojavi ideja o objavi in podpisovanju t.i. protikomunistične spomenice. Odbor je sicer še naprej razpravljal o SNF, večinsko mnenje je bilo, da je treba Rupnika pač podpreti, deloval je že pododbor za redakcijo pravil SNF, v kateri bi bili zastopani vsi stanovi z ozemlja Ljubljanske pokrajine. Pri tem so člani odbora poudarjali, da iniciative ne smejo pustiti iz svojih rok in da SLS uradno ne bo sodelovala in ostaja v opoziciji do okupatorja, toda podprejo se poedinci, ki bi začeli kako akcijo za rešitev slov. naroda.790 19. decembra je odbor že razpravljal o namenih načrtovane protikomunistične spomenice, ki je bila dejansko pripravljena in sestavljena na propagandnem oddelku pokrajinske uprave. Milan Finec, ki je bil tedaj tam zaposlen, je pri odboru utemeljeval njeno upravičenost, pri čemer je poleg podpore Rupniku kot njen namen označil tudi ustvaritev neke discipline in vpliva na uslužbence pokrajinske uprave! Del odbora oziroma vodstva SLS je bil še naprej skeptičen, a večinski del je bil nato vsaj posredno pritegnjen k pripravljanju spomenice in tako je lahko Rupnik kasneje izjavil, da je spomenico delal pododbor narodnega odbora na čelu z ing. Sodjo. Očitno je v akciji za spomenico tudi Rupnik videl neke vrste uresničitve SNF, pri čemer je tokrat seveda izraz fronta treba razumeti v neinstitucionalnem pomenu. Rupnik je torej z omenjeno odobritvijo SNF oziroma spomenice v resnici odobril akcijo v podporo sebi.791 Protikomunistični odbor se je tako sprijaznil s to akcijo, a motil ga je javni značaj te izrecne in javne podpore Rupniku, enako pa ga je motilo zbiranje podpisov, ki se je nujno moralo izroditi v določeno prisilo, kar je kasneje priznal tudi Rupnik. 20. decembra se je odbor dokončno odločil spomenico podpreti, pri čemer je podpisovanje prepustil odločitvi vsakega posameznika.