Ne vemo, ali je bilo mišljeno kot tolažba, češ, saj v Nemčiji ni nobene želje po drugačnem statusu, kot ga je pol stoletja po vojni imela Zvezna republika (kaj šele imperialističnih teženj), toda dejstvo je, da se je kljub takim zagotavljanjem vendarle veliko spremenilo. Pa pri tem ne mislimo le na vpliv, ki sta ga Bonn in po novem Berlin v minulih desetih letih dobila v tistih vzhodnoevropskih (in tudi srednjeevropskih) državah, ki na vrat na nos hočejo v Evropsko unijo. Marsikaj se je spremenilo tudi pri podobi Nemčije kot vojaške sile. Kdo bi si na primer pred desetimi leti upal pomisliti, da bodo nemški vojaki še v tem stoletju lahko igrali eno izmed ključnih vlog v vojaških akcijah na Balkanu. Še pred tremi ali štirimi leti je bil za kanclerja Kohla Balkan »terra prohibita«. Nemški vojaški škorenj si zaradi »zgodovinskega spomina« niti približno ni upal stopiti nanjo. Tisti socialdemokrati in zeleni, ki so marca letos nad Srbijo in Kosovo v izrazito bojne akcije poslali vojaška letala (resda samo štirinajst), so se v opoziciji na vse načine branili nemškega vojaškega posredovanja v tujini. Celo nemške ladje in čolni, ki so pred leti v Jadranu ali na Donavi nadzorovali spoštovanje embarga proti ZRJ, so se jim zdeli tako sporni, da je parlament takrat komajda odobril akcije. Da niso v nasprotju z nemško ustavo, so morali izrecno potrditi celo ustavni sodniki, ki so se že takrat previdno približali novi, še danes zelo megleni evro-ameriški varnostni tezi, po kateri naj bi bila zaščita človekovih pravic nad vsem drugim.