Beračenja se je treba - kot vsakega posla - seveda naučiti. Bolj so ljudje, ki stegujejo roke, mladi in zdravi, večja je nevarnost, da bodo mimoidoči namesto cvenka delili nasvete kot: zakaj pa ne delaš, pridi mi obrat jabolka, pa boš kaj dobil - do tistih najbolj grobih: sramoto nam delate, zapreti vas je treba. Se pravi, da si je treba izmisliti kaj prepričljivega, recimo: »Izgubil sem delo, žena je brez službe, otroci so lačni.« Mladi gospod v čistih kavbojkah in s poročnim prstanom pogostokrat sedi pred eno od tržaških pekarn (zelo blizu one smrklje s skuterjem) in moli mimoidočim karton z omenjenim pojasnilom. Neka moskovska babuška je bila precej bolj originalna. Na karton je napisala, da zbira denar za vnukov študij, ker mu niso odobrili štipendije. Praška beračica pa je poskušala izzvati radodarnost s prijateljskim prepričevanjem: Deset kron za vas ne pomeni veliko, zame pa ogromno... Tudi pripovedovanje okrutnih življenjskih zgodb se obnese, ker je zmeraj dovolj nesrečnežev, ki bi radi slišali, da se drugim godi še huje kot njim - pa čeprav bodo na koncu morali seči v žep, ker zgodbe pač niso zastonj. Nosečnica s trebuhom »tik pred zdajci« je tekala za mimoidočimi in razlagala, da ji je mož prejšnji teden umrl in da nima nikogar in ničesar, vendar pa so tisti, ki so si vzeli dovolj časa, opazili »pokojnika« na bližnjih stopnicah, ko je zadovoljno prešteval denar.