A zgodbe žal še ni konec. Manjka bistveno, tisto, zaradi česar sem se namenila pisati o Sabini Đogić zdaj in ne čez nekaj let, ob njenem prvem daljšem filmu ali drugačnem dogodku, ki bi potrdil to nenavadno ustvarjalno energijo in zagon, ki sem ju občudovala v njeni bližini. Sabina je namreč te dni prejela pismo ministrstva za kulturo, v katerem ji strokovna komisija financiranja štipendij in šolnin sporoča, da ji zavrača štipendijo za naslednje šolsko leto. Citiram: »kandidatka, ki je opravila študijske obveznosti za prvi letnik dodiplomskega študija, program filmska luč in kamera, in se vpisuje v drugi letnik, ni prejela točk za medijske odzive in uspešnost praks na izbranem področju«. Ne vem, kako lahko študentka prvega letnika Universitad del cine, pa naj bo še tako uspešna (kar Sabina tudi je, s povprečno oceno 8, 5), pritegne medijsko pozornost (halo, smo v Buenos Airesu in ne v bližini Komna, od koder pišem ta tekst, za katerega upam, da bo izpolnil to vrzel). Kar pa se tiče uspešnosti praks na izbranem področju, dodajam fotografijo snemanja enournega dokumentarnega filma Borisa Petkoviča, katerega buenosaireški del je od začetka do konca organizirala Sabina Đogić. Ob vseh drugih študentskih filmih, pri katerih sodeluje. In pri katerih bo – upam – še sodelovala. Kajti – če še zadnjič napišem; in to zelo toplo – prav ta komisija bo še enkrat pretehtala njeno prošnjo in ji odobrila štipendijo, brez katere Sabina ne more ostati v Buenos Airesu, ne more nadaljevati študija filma, še naprej odpirati oči, se notranje bogatiti in začeti snemati svoj kratki film Au revoir, Lana . Film o slovesu iz Buenos Airesa, ki bo le filmski. Sabina mora biti namreč še naprej Sabina iz Buenos Airesa. •