Seveda nimamo vsi šampionskih lastnosti K(h)arla Erjavca, vendar pa ob tako koncentrirani smrtnosti, kot smo ji priče zadnja dva meseca, človek pomisli, da gre za kakšno posebno konstelacijo sil vesolja, ki so pogubne za najbolj izpostavljene. Ne mislim samo na Sonjo Savić in Dina Dvornika. Sredi poletja je na primer preminul Bojan, stari kolporterski sodrug, človek, do katerega življenje od ranega otroštva naprej nikakor ni bilo blago in je bil verjetno zato v posebnih momentih sposoben iz sebe spraviti najbolj žalosten zvok, kar sem jih slišal. V bistvu je bil to ton. Neki »nesretnik sam od malena« ton žalosti, podoben javkanju severnoameriških Indijancev ali žensk, kadar objokujejo. Nikdar ni imel benda, ni bil znan po tem, da bi pisal, risal, fotografiral, snemal filme ali se ubadal s kakršnokoli tovrsto slavodonosno dejavnostjo, je pa vse to imel rad, pomenilo mu je, cenil je, in dobiti pohvalo od njega, je pomenilo veliko. Samo bil je. Tip s postavo malega, a neugodnega borca. Vedno za rock'n'roll. Za dobro stran. Za pametno, nepožrešno življenje. Za dajanje možnosti in sprejemanje novega. Na svoj tihi način. Nekega poletnega dne ga je sostanovalec našel mrtvega. Domnevno odpoved srca. Le nekaj dni za njim je odšel tudi Remi. Prav tako metelkovska legenda, rocker stare šole, ki je za seboj sicer zapustil nastop v dokumentarcu Daleč je smrt. Dolgolasec, kakršnih je v tem mestu morda še kvečjemu pet, medtem ko plesa z nogami na x, ki ga je on še vedno negoval, po njem bržkone ne obvlada nihče več. Je pa to ta ples, ki so ga sposobni samo liki, ki imajo »whitesnakeovsko« dolge noge. Totalno nešportniške in izključno rockerske okončine. Takšne, kakršne je imel na primer tudi že nekaj let pokojni Rogi, nečak Milića Vukašinovića in skrajno srčen osebek, ki je lahko ves večer razpredal o tem, kako nizko je imel spuščeno kitaro kak kitarski heroj. Peza rock'n'rolla? To so bili res osebki, ki so jih lahko vsak večer znova, iz tedna v teden, iz leta v leto, dvignili vedno isti komadi, pa čeprav so jih slišali že milijardokrat. Osebki, ki so lahko vsak dan slišali Azro, ob čemer gre kakemu novopečenemu raverju pri 40., ki je ravno v fazi, ko ima smisel za ritmiko po novem zamaknjen izključno na prvo (saj bo boljše, fantje, tudi to mine), ob tem verjetno na bruhanje kot ob pomisli na osnovnošolski golaž, a tako je. Ne rečem, da počutiti se kot plankton na kaki elektronski zabavici ni ugodna vseenost, vendar pa se je po mojem treba zamisliti nad seboj, če te tisti »c'mon« v komadu I wanna be your dog ne odkatapultira več v zrak. Govorim seveda o Iggyju Popu, izvajalcu, ki danes nastopa v Hali Tivoli, v kar se današnji zapis izteka. Imam namreč dilemo, ali naj grem na koncert. Doživel bi spet ta »c'mon«, vendar pa se bojim, da me bo k tlom tiščalo teh 40 evrov, kolikor je treba odšteti za vstopnico. Neokusno problematična cifra, pa čeprav je celo »tribute to EKV« band minuli teden v Cvetličarni zaračunal nekaj čez 20 evrov za vstopnico. 40 je desetina domačijskega minimalca, a če že gre za »adult rock« žanr, se pravi druženje starejših vrstnikov v majčkah z izbranimi napisi, se mi zdi bolj konsistentno dati 100 evrov za Leonarda Cohena ali Vana Morissona. V teh primerih je opazovalsko-poslušalska drža izhodiščna, medtem ko je v primeru Iggyja, ki je aprioren žurer, nadležno moreča. Bom še razmislil. Ves dan časa imam. Sicer pa večna slava padlim.