Slovenski reprezentanti si kljub porazu zaslužijo vse čestitke. Da, bile so napake in slabosti, morda tudi pri izbiri igralcev za posamezna igralna mesta, ki so nas stale poraza, vendar jim nihče ne more ničesar očitati. Poraz se od poraza razlikuje in če so že morali izgubiti, so na način, na katerega so lahko fantje ponosni. Navijači pa na njih! Tako se bori za slovenske barve, ljubitelji nogometa na sončni strani Alp znajo takšen pristop še kako ceniti. Zato se je pod Golovcem po zadnjem žvižgu španskega sodnika razlegel aplavz, ki so si ga Aleksander Knavs in soigralci, ki so po epskem boju dobesedno popadali po igrišču, še kako zaslužili. “Navijačem se moramo oddolžiti z dobro igro. Ne sme jim biti žal niti enega tolarja, ki so ga odšteli za vstopnico,” je pred tekmo med drugim poudarjal Nastja Čeh. Nikomur ni bilo žal niti stotina, čeprav jih je skoraj pet tisoč vsaj tri ure vztrajalo na dežju. Vztrajalo in glasno spodbujalo varovance selektorja Braneta Oblaka. Čeprav je slovenska reprezentanca dvakrat zaostajala, množica na tribunah ni obupala. Ker je spoznala, da niso obupali igralci. Dali so vse od sebe, porabili so tudi zadnji atom moči, povrhu vsega so bili v nadaljevanju še razigrani. Razigrani kot že dolgo ne. Nepopustljivosti, fanatični borbenosti, ki je naš zaščitni znak, so dodali še igrivost. Užitek jih je bilo gledati. Slovenska izbrana vrsta že dolgo ni igrala tako dobro kot v drugem polčasu. To je bilo prav gotovo najboljših petinštirideset minut pod Oblakovim vodstvom, vendar vse to žal ni bilo poplačano. Ni bilo v soboto, v prihodnosti mora biti! Tako pozitiven pristop do nogometne igre se prej ali slej mora obrestovati, zato je pri njem treba vztrajati.