z menoj, in izpusti. Tokrat novčič pristane v poševni legi ob leseni nogi stojnice, dekle ga z nezadovoljnim obrazom pobere in izroči Brunu. Na vrhu je bila številka, izguba zanjo, torej se mora met ponoviti. Preden nadaljuje igro, se metalcu zdi primerno očistiti usodni novčič. S papirnatim robcem ga zdrgne in preveri lesk, dekleti tačas zijalom razlagata, za kaj gre. »Bruno, dovolj je cirkusa, plačaj ali pusti,« moledujem, ker mi gruča gledalcev, domačinov, vzbuja tesnobo. A kovanec je spet v iztegnjeni roki, več kot dva metra od tal, že pada, se kotali, ustavi, obleži. Vsi se sklonijo, najgloblje tekmeca, Bruno reče »cifra«, dekle vzdihne »numero«, dvigne novec in ga kaže okrog stoječim. Širok nasmeh prekriva privlačni temni obraz, njena roka voljno seže v desnico, ki jo ponuja tekmec, in mu vrne novčič. Bruno odšteje vsoto na njeno dlan in za povrh doda tekmovalni novec. Dekletove roke primejo vazo, ki jo je pomočnica dvignila s stojnice, in jo posadijo v pripravljeno moško naročje. Jajčasta lepota s pikčasto pumo v ročaju se s prijetno težo umesti med moške dlani. Gringo jo je kupil prepoceni, a igra je bila poštena, so soglasni domačini. Zapuščava sejemski prostor in se po pusti ulici vračava v hotel. »Lubenica!« se spomnim pozabljenega plodu. V hipu se obrneva in napotiva nazaj. Temno zelena buča čaka pod napuščem. Ob stojnici je le eno dekle, pomočnica, ki ve, po kaj sva prišla. Na hrbtih čutiva njeno posmihanje, ko se sklanjava, polagava vazo v moj nahrbtnik in nameščava lubenico na Brunovo ramo. Smeh gre za nama, ko se oddaljujeva. Za hip naju vidim z dekletovimi očmi: smešna gringosa s poceni dobljeno vazo in velikansko lubenico. »Škoda, da dekleti nisva povabila na pojedino,« obžalujem, ko se po hodniku cenenega hotela bližava naši sobi. »Ne moreta zapustiti stojnice, zavrnili bi vabilo,« odgovarja nosač, in medtem ko jaz trkam na vrata, snema zeleno velikanko z ramen. Prijatelji, ki se jim ni ljubilo na semenj, mačkasti od spanja, izbuljijo oči, ko zagledajo lubenico. Zanima jih bolj kot vaza, ki jo pazljivo postavim na mizo, opozarjajoč, naj jo gledajo le od daleč. Naravnam jo tako, da so pumine oči v ročaju obrnjene v sredo sobe. Želim, da bi v glini utelešena