Washington v tem že dolgo vidi velik problem - če ne bi bilo tako, najbrž ne bi bilo toliko poskusov, da bi varčevalce podkupili z davčnimi olajšavami. Zanimivo pa je, da več kot petina zaposlenih ničesar ne vlaga na nobenega od računov, ki poleg tega, da prinesejo davčno olajšavo, obvezujejo delodajalca, da doda dolar na vsak dolar, ki ga osebje polaga na 401 - kot se ta račun imenuje. Še slabše je z nekim drugim računom (IRA), ki davčnemu obvezniku omogoča, da položene vsote odšteje od osnove za obdavčenje. Na ta račun polaga denar manj kot 10 odstotkov obveznikov. Nič boljše niso izkušnje z najnovejšim računom, ki so ga poimenovali po predlagatelju (senator Roth) in za katerega se ve, da ponuja še več različnih olajšav. Kljub tem izkušnjam se množijo pobude za novo spodbujanje varčevanja - na primer predlog Billa Clintona, da bi del presežkov zvezne blagajne uporabili za množično odpiranje individualnih računov, katerih sredstva bi nato vlagali na borzi. Sicer pa ni čudno, da se te pobude množijo: malo je političnih nasprotnikov teze, da je treba varčevanje spodbujati in nagrajevati, interes Wall Streeta pa je, da se poveča priliv denarja na finančne trge. Kot to v svoji reklami, s katero Američane poziva, naj z varčevanjem »rešijo Ameriko pred krizo varčevanja«, pravi borzno-posredniška hiša Merrill Lynch: »Mi smo v luksuznem položaju, kadar se naš poslovni interes ujema z interesom države po večjem varčevanju.«