V zgodnjih jutranjih urah nas je v Skopju sprejel naš gostitelj Živko Tremelovski, planinski vodnik, med drugim zaposlen na notranjem ministrstvu, ki je po postavi bolj spominjal na Johna Ramba, ki je poskrbel, da smo se v deželi, kjer nič ni tako, kot bi pričakoval, sploh znašli. Vendar pa je že prvi obrok pristnih čevapčičev nakazal, da smo prišli na Balkan, kjer te malo »opljačka« vsak, ki ima pet minut časa. Tako smo ob porciji mesa plačali tudi priloženo papriko, ki je stala sicer zgolj 20 makedosnkih denarjev (33 centov), čeprav je nihče ni naročil, pa tudi o cenikih, računih ali podobnih režimih sodobne trgovine na tem koncu sveta ni bilo ne duha ne sluha. Še bolj kot to, nas je streznila prva namestitev v Planinskem domu na Popovi Šapki, saj je v primerjavi z njim naš Dom na Paškem Kozjaku hotel s tremi zvezdicami. Najmanj po godu so nami bili seveda dobro poznani »čučavci«, ki so dobili še dodatno razsežnost po večerji makedonskega pasulja. A na vse to smo kot pravi planinci pozabili že drugi dan, ko smo se vzpenjali na Titov vrh. Gora, katere originalno ime je »Veliki Turčin«, se je razporostirala nad zimskim središčem Popove Šapke, ki ni dajala vtisa nekdanjega velikega turističnega središča. Prav zanimivo je, da planinstvo v Makedoniji nima nobene tradicije in tako na poti nismo srečali nikogar, razen pastirja, ki je na pasel ovce na prostranih travnikih na višini vrhov slovenskih Alp. Prav nič začetniška tura, trajajoča debelih 12 ur je večino tolikanj izčrpala, da smo bili prav navdušeni nad hotelom v Mavrovem, ki je že dišal po približevanju Evropski uniji, saj je nudil prav luksuzno namestitev. Edini problem je bil ta, za katerega smo izvedeli šele kasneje, da je hotel trenutno zaprt zaradi pregleda inšpekcije, tako da nam nekako ni šlo v račun tudi plačilo, baje obvezne, turistične takse. Pa vendar ti po parih dneh neprestanega kupčkanja, le to ne pride več do živega, ostane le še smeh in zadovoljstvo, da je, navkljub vsem spletkam in nenadejanim dodatkom, življenje z žepnino slovenskega študenta v Makedoniji naravnost kraljevsko. In tako smo očitno bili pripravljeni za kraljevsko planinsko poslastico z imenom Korab – najvišji vrh Makedonije, za Triglavom drugi najvišji vrh stare Jugoslavije. Predvsem ta dan je bil najbolj »makedonski«, saj smo okoli šeste ure zjutraj vsi udeleženci ture, ki nas je bilo skoraj za tri ducate, presedlali na majhen prtljažnik zastarelega kamiona in med slabo uro vožnje po makedamu prečkali albansko mejo brez vseh dokumentov, ter se naposled v žgočem soncu ranega jutra odpravili proti vrhu. Naš vodnik se je kot vedno širokoustil: »Ne pamtim kad sam zadnji put vodio grupo na Korab, da nismo sretili medveda!«, a kot po navadi, iz tega ni bilo nič. Po debelih štirih urah hoje smo sploh prvič v daljavi ugledali vrh, na katerega smo prispeli opoldne, ter se nato po snežiščih vrnili do kamiona in avtobusa, seveda vsi hvaležni za občasno pokvarjeno klimo in še dan poprej neudobne avtobusne sedeže. Dan je bil precej dolg, zato so to noč nekateri spali kot ubiti, in namesto tradicionalnega kalodonta, je bil na delu brivec, tako da sta se dva udeleženca zbudila z obrito nogo. Naporen ritem se je le stopnjeval in naslednji dan smo odrinili proti Ohridu. Mestece precej spominja na umazani Piran s sladkim morjem, le da je kavica precej bolj poceni. Če bi bile plaže še nekoliko lepše, oziroma predvsem manj prekrite s smetmi, bi hrvaška obala postala preteklost. V podobno kategorijo bi lahko umestili tudi nekoliko višje ležeče Prespansko jezero, ki smo ga opazovali z našega zadnjega vrha Pelisterja, ki bi naj bil najlažja in najlepša ekspedicija teh dni, a je znova prerasla v celodnevno pečenje na vročem soncu. No, če ne drugega je makedonsko sonce marsikomu prihranilo celoletne obiske v solariju. Marsikateri član te nore ekspedicije, pa verjetno že razmišlja, da bo svoje štiri hišice na Popovi Šapki zamenjal za hotel, ter mastno zaračunal vsem, ki se bomo še vrnili v ta vroči balkanski kotel. Ampak če ne bo pohitel, ga prehitim... Manjka mi še ena šestka!