Da bomo športni navdušenci v naslednjih dneh prikovani pred televizijske ekrane in spremljali največji športni dogodek, kar poletne olimpijske igre zagotovo so, ima največ zaslug francoski baron Pierre de Coubertin, ki je konec 19. stoletja oživil idejo antičnih olimpijskih iger. Coubertin si je igre zamislil kot način zbliževanja narodov, na katerem bi se ljudje pomerili v športnih disciplinah, namesto da se spopadajo v vojni. Oče modernih olimpijskih iger se je v zgodovino zapisal tudi s stavkom, ki ga je izrekel med govorom na banketu londonske olimpijade leta 1908. "Važno je sodelovati, ne zmagati!" Pa to njegovo osnovno načelo sploh še velja? Veliko jih bo reklo, da ne. Njim v prid govorijo predvsem (pre)številni dopinški škandali, ki so že močno 'umazali' šport in iz nekaterih olimpijskih junakov naredili olimpijske bedake! Olimpijske igre pa seveda pišejo tudi drugačne zgodbe. Ena najbolj ganljivih v zgodovini iger je prav v teh dneh znova obkrožila svet. V številnih medijih so znova pokazali dogodek iz Barcelone leta 1992. Takrat je bil Britanec Derek Redmond, eden izmed favoritov za medaljo v teku na 400 metrov, a mu je v polfinalnem teku po 150 metrih počila stegenska mišica. Njegovih sanj o medalji je bilo takrat v trenutku konec, a z dejanjem, ki je sledilo, je spravil na noge cel stadion in si zagotovil večno olimpijsko slavo. Poškodovan je po eni nogi odskakljal proti cilju, medtem je na stadion pritekel še njegov oče, objel sina in mu pomagal v cilj. Britanski tekač je s tem pokazal, kako veliko mu je pravzaprav pomenil že sam nastop na olimpijadi, in si je močno želel priti skozi cilj, čeprav je bilo jasno, da je boj za medaljo zanj končan. Podobnih zgodb je v olimpijski zgodovini še kar nekaj in zaradi njih sam še vedno verjamem, da večina olimpijcev na igre potuje v želji, da tam pošteno tekmujejo.