Še manj priložnosti za inspirativna razglabljanja o umetnosti se mi ponuja s kritiki. Ti se, vsaj z mano in tudi na splošno, redko zapletejo v kakšno res zanimivo debato. Verjetno se jim zdi, da je dovolj, če kar v časopisu preberemo, kaj si mislijo. Nekateri zavestno odklanjajo druženje z umetniki in drugimi osebki, ki so aktivno vključeni v ustvarjanje umetniške scene. Pravijo, da bi jim osebna znanstva lahko zameglila objektivno presojo, ki se od njih pričakuje. Tudi njih po eni plati razumem. Verjetno je res zelo zoprno kramljati z ljudmi, o katerih pišeš, še posebno s tistimi, nad katerimi v kritikah nisi bil najbolj navdušen. A kljub temu mislim, da kaj takšnega kot objektivna presoja o umetnosti sploh ne obstaja. Mislim tudi, da nekakšna objektivnost sploh ni prvi pogoj za dobro kritiko. Ampak predvsem strastna ljubezen do umetnosti, pa naj se še tako patetično sliši. Podkrepljena z veliko znanja in širine, seveda. Pri vsem tem osebno poznavanje umetnikov prav nič ne škodi, še posebno pri konceptualni umetnosti ne, ki je tako rekoč nerazdružljiva z njihovo osebnostjo.