Na sliki »Napad ob zori« je umetnik upodobil pokol Indijancev, ki ga je Custer izvedel 27. januarja 1868 na obali reke Washita. Izkušenemu izvidniku pa se je uspelo nekako prebiti iz obroča, tako da je prejezdil 235 milj do Fort Laramieja, od koder je nato pravočasno prišla pomoč, ki je razbila indijansko obleganje. Izolirana trdnjava Fort Phil Kearny je bila kasneje še večkrat ogrožena s strani Indijancev. Tako je 2. avgusta leta 1867 Rdeči oblak s približno 1500 bojevniki, Suji in Čejeni, napadel skupino 32 vojakov in nekaj deset delavcev, ki so prišli iz trdnjave sekat drva. Zaradi ugodnega terena, superiornih pušk (verjetno sedemstrelnih karabink Spencer) in neverjetne discipline, je stotnik James Powell organiziral uspešno obrambo, ustavil šest napadov Indijancev in uspel dočakati pomoč iz utrdbe. Ubitih je bilo le sedem vojakov, medtem, ko je bilo med Indijanci kar 180 mrtvih in ranjenih. Da bi bolje razumeli nelogične izide nekaterih spopadov, glede na veliko nesorazmerje med številom vojakov in Indijancev, bomo podrobneje opisali oborožitev in taktiko obeh strani. V tistem času so Indijanci še vedno največ uporabljali tradicionalno hladno orožje, kot so loki in puščice, kopja, bojne sekire in buzdovane, pa tudi nože in redkeje sablje. To je narekovalo, da poskušajo doseči boj na neposredni bližini – mož na moža. To pa so lahko dosegli le z veliko premočjo. Indijanci so imeli v tem času tudi precej ognjenega orožja, a so bile to predvsem takrat že zastarele sprednjače, perkusijske puške ali celo kremenjače, bolj poredko tudi perkusijske pištole in revolverji. Ta orožja pa so bila tudi slabo vzdrževana, pogosto jim je primanjkovalo streliva zanje, predvsem pa so bila neprimerna za uporabo na konjskem