Slonim na ograji brežiškega stoletnika. Ne prvič in ne zadnjič. Ampak tokrat drugače. Ker ga od Save do Krke še rahlo pogladim. Kar si zasluži. Stoletnica je ja praznik. Zato se ne mePiše: nim za zapičene poglede. Ti me iz Natja Jenko Sunčič varnih razdalj v pločevinah, izza od megle in rahlega pršenja zarosenih stekel, nejeverno pogledujejo. Lahko da sem videti malo premaknjena. In dopuščam, da sem poleg »verigarjev« in še peščice domačinov v sorti nenavadnih primerkov. Bili so časi. Lepi, živi, navihani, nagajivi, mladi, za manj mlade, zaljubljeni, ki so se čezenj valili. Časi vragolij, poguma in merjenja moči s skakanjem s Krkinega mostu, v merjenje globine z doseganjem rečnega dna. Časi, ko smo se iz poletja v poletje, med polovico Zagreba in drugih bratov preko Sotle, s cekarji hrane in dekami za poležavanje od ranih jutranjih do poznih večernih nedeljskih dni takisto mešali domačini. Reka ljudstva, ki se je mimo naše domačije valila čez mostova na obrežja rek. Kjer je dihal nek drug svet. Ki se ga danes išče kilometre in milje daleč. Na hitro z avioni ali v koloni pločevine proti jugu. Običajno. A takrat polovici Zagreba, Zaprešiča in drugih zaselkov ni bilo težko sesti na vlak, se pripeljati na brežiško železniško postajo, se od tam peš napotiti na obale rek, zasesti košček raja, ko je Sava valila vonj premoga in je Krka zelenela. Bogu hvala za spomine, ko je bilo tu še čisto pravo življenje. Komu mar za makadam in zavese prahu! Predniki pestujejo druge in še drugačne, ko jaz svoje naplavljene v mislih zlagam pod še takratne in sedanje vrbe in v kopališko hišico pod Gričem, katere slika je živa ostala le v očeh. Mostovi. Koliko jih je po svetu znanih in neznanih? Ki imajo, če samo malo potonemo v srž, povezovalno vlogo in namen. V fizičnem in duhovnem smislu. To je v resničnem življenju in v globinah simbolike. Kranjci so preko mostu izvasovali Štajerke in so Kranjice preko njega k sebi pripeljale Štajerce. Ti so potem na obeh straneh gradili svoje lastne mostičke v spoštovanju in ljubezni. Teža vsakdanjika jih je šibila, preizkušala trdnost in potrpežljivost, dvomi so jih majali, kresajoča se hotenja so jih podirala, modrosti povezovale obrežja duš. Pa tako naokoli. Komu še je neznana zgodba Clinta Eastwooda »Najini mostovi« z Meryl Streep? Ali mostovi, kot so - most vzdihljajev v Benetkah, most na reki Kwai, most na Soči, most na Neretvi, iščejo nekaj zgodovinskega znanja ali osvežitev znanj, ob katerih se odpirajo njihove pomembne vloge, pa tudi temeljit razmislek o njihovem bistvu, če za trenutek odmislimo zgolj tehnološko vlogo vsakega. Kaj veleva most na Muri z ljudmi na njegovih obeh straneh? Pred desetimi leti smo s somišljeniki začeli graditi človekoljubni most s knjigami. Za slovenske rojake, ki so se čez noč znašli v tujini. In so hlepeli po slovenski besedi. Pisani v slovenskem jeziku, četudi v prevodih tujih avtorjev. Sprejete so bile z nami vred z ogromno hvaležnosti. Znan kolega pa se je znesel, da v tujino, tam nekam, ne h komu in zakaj, odnašamo slovenske knjige. Rovaš je letel izrecno name. Nič hudega. Življenje je šlo dalje. Z vpogledom in spoznanjem. In odločitvijo, graditi mostove in hoditi po njih. Zbliževati in ne rušiti. Odnose. Doma in povsod, kjer je razpoznavna vsaj kapljična možnost. Do zadnje pike. Zato, ker je težko graditi. Tudi, ker je težko rušiti. Čeravno je na trenutke rušenje še najlažje. In je ob ponovni gradnji treba imeti še dosti več modrosti. Mar ni Drnovškov in Križnarjev Darfur prav to? Ker so tam ljudje, čeravno daleč. Kaj pa je danes fizičnega sploh še daleč? Homo sapiens, latinski izraz, pomeni razumni, misleči človek. In je znanstveno ime za človeško vrsto; tej med mislimi, bitjem in čutenjem v glavnini manjka mostov.