. Marko Pavliha, profesor na fakulteti za pomorstvo in promet: »Izključna ekonomska cona, ki naj bi jo razglasili naši sosedje, je zunaj območja teritorialnega morja (torej zunaj 12-miljskega pasu), za katero velja poseben pravni režim, ki ga določa konvencija ZN o pravu morja. V takšni coni, ki se ne sme raztezati prek 200 morskih milj od temeljnih črt, ima obalna država suverene pravice, da raziskuje, izkorišča, ohranja in gospodari z živimi in neživimi naravnimi bogastvi. Tako v morju kot tudi na morskem dnu in v morskem podzemlju obalna država lahko postavlja in uporablja umetne otoke in podobne naprave v tem območju, znanstveno raziskuje morje, ga varuje in izvaja nekatere druge pravice na podlagi mednarodne konvencije. Poudariti je treba, da v primeru držav, katere obale ležijo druga drugi nasproti ali mejijo druga na drugo, zainteresirana država ne more kar tako razglasiti takšnega pasu, temveč lahko to stori le na podlagi sporazuma, v katerem naj bi se dosegla pravična rešitev. To zlasti velja za Italijo, glede Slovenije pa je treba povedati, da je na podlagi omenjene konvencije uvrščena med države z geografsko neugodnim položajem, ker zaradi prostorskih omejitev ne more razglasiti lastne izključne ekonomske cone. Slovenija sicer ima zaradi takšne prikrajšanosti pravico, da je udeležena pri izkoriščanju presežnega dela živih bogastev v bodoči domnevni hrvaški izključni ekonomski coni, vendar je tudi ta pravica vprašljiva, saj lahko Hrvaška sama določi količine za ulov živih bogastev. In še slabše, konvencija vsebuje tudi določbo, na podlagi katere Slovenija ne bi imela te pravice do udeležbe pri ulovu, če bi Hrvaška zatrjevala, da je njeno gospodarstvo pretežno odvisno od izkoriščanja živih bogastev v tej coni glede na to, da so ribe, školjke in druga živa bitja povezana s turizmom. Morda pa naši sosedi ne bi bilo težko dokazati takšne 'pretežne odvisnosti'«.