nujnost sodelovanja vseh na palubi vso stvar naredi zabavno. Drug brez drugega namreč ne utegnemo pripraviti jadrnice na izplutje, dvigniti jadra, izpeljati vseh manevrov, se zasidrati v zalivu in si v miru privoščiti malico, pa spet na morje ter nazaj v marino, pripraviti žar in mojstrsko speči brancina ter popeči rdeč radič ... Zmedenost prvega dne ob množici vrvi zamenjajo vzkliki »A zato smo včeraj tisto delali ... ja, pa bi prej razložil, zakaj mi je tega treba ...«, nato veselje, ko vsak sam prevzame krmilo in tako želeno poveljevanje vsem na palubi. Vikend spoznavanja osnov jadranja tako še prehitro mine. Kaj zdaj? Koliko smo se v resnici naučili? Redkokdo se po uvodnem vikendu ne bi želel preizkusiti še v čem zahtevnejšem. Enostavno – čim več na morje. Ne na obalo ležati in gledati – ampak na morje! Z znanjem, pridobljenim prvi vikend, vas bo kot člana posadke vesel vsak krmar. Ne, za samostojno plovbo še nismo usposobljeni, a poznamo vse manevre in opravila na barki. Od tukaj do stopnje, ko boste samozavestno prevzeli krmilo ter na morje povabili prijatelje, ki o jadranju ne vedo kaj več kot zgodbe z začetka strani, potrebujete le milje, milje, milje ... In tako postopoma tudi vaše zgodbe postanejo osredotočene na tisto ribo na večerji, ki je bila res kraljevska. In ko kolega izza sosednje mize vpraša: »Kje ste jo pa jedli?« »Na robu italijanskega škornja – v Otrantu.« »Kaj pa valovi?« »Nič posebnega – se je pa ponoči plankton ful svetil ...« Robert Godina