Sava je sončen, prijazen, urejen, malo meščanski in še vedno malo kmečki kraj, na bližnjih obronkih pokukajo prvi pri nas iz zemlje telohi ter zvončki, malo kasneje dišeči volčin, občudovalci in trgalci hodijo tedaj na Savo iz vse Slovenije. Nekaj je tudi ribičije, a je ta menda iz leta v leto slabša, kolikor manj je pač rib v še vedno dokaj onesnaženi Savi. Nekoč so fantje iz reke potegnili tudi take sulce, ki so tehtali krepko čez deset kilogramov, dandanes se na trnke ujamejo le še mrene, najpogosteje pa postrvi. Je pa zato tudi na Savi vse več požrešnih kormoranov, ki savskim ribičem krepko mešajo vodo. Še pred desetletji, se spomni domačinka Nada Ceglar, so se kot otroci na belih savskih sipinah veselo kopali. Iz Ljubljane je na Savo vozil celo kopalni vlak, pod Berdajsovo gostilno je bila menda "odlična bela plaža". Potem so v šestdesetih kopalci zaradi vse bolj umazane Save začeli dobivati izpuščaje, zdaj se v reki nihče več ne kopa, tudi obala je strma, siva in neprijazna. Tu in tam se po njej poleti spustijo kajakaši, to je skoraj vse.