Zakaj bi bilo danes drugače? Debeli in Tanki rtič sicer še zmeraj pripadata dvema državama, sta pa kot geografski pojem izenačena. Sta dva brata polotoka, ki se, eden nakrmljen bolj, drug manj, zajedata v Tržaški zaliv. Tisti debelejši ima široko uravnano sleme, ki ga pokriva velikanski vinograd in se dviga 60 do 70 metrov nad morje, tisti suhceni pa je izdatneje pokrit z vilami in počitniškimi hišami. Prvi ima na levi strani veliko luko, Koper, drugi na svoji desni še večjo, Trst. Ob njune visoke obale tolčejo predirne ladijske troblje, ki se zdijo kakor tisočerno pomnoženi vzdihi prenažrtih kitov. Kljub temu se prišleku, ki je prihitel na Debeli rtič, čas iznenada ustavi. Med obhodom obale tega polotokca – ki je imenovan Naravni spomenik Debeli rtič, s čimer je zaščiten pred gradnjami, preurejanjem in drugimi modernimi idejami – se znajde sredi tihe nedotaknjene narave, ki snuje svoje početje počasi in neopazno. Kako počasno je to početje, izdaja podatek, da morje odjeda tukajšnjo obalo s hitrostjo nekaj več kakor centimeter na leto. Ta obala je strmi, 12 do 21 metrov visoki klif, sestavljen iz valujočih plasti fliša, ki preperevajo in v pretežno trapezoidnih odkruških odpadajo na obrežje. Zavarovano območje tega klifa obsega okoli 800 metrov obale, 200 metrov obalnega morja in še rob terase nad klifom; tudi tega je po potki med vinogradi in hrastjem prijetno prehoditi. Za tistih 200 metrov morja nam izračun pove, da si ga je morje od kopnega pridobilo v 20 tisoč letih.