plečih društva, kar ni najprimernejša rešitev. Zdaj, ko je poizvodnja relativno majhna, bi morala država vendarle pokazati nekaj več truda, kasneje, ob večjih količinah pridelka, pa bi za označbo “DOC” lahko skrbeli pridelovalci. V drugih državah izdelovanja blagovnih znamk ponavadi ne poverjajo društvom,” je dodala Milena Bučar. Istrski oljkarji se bojijo, da bodo zaradi dolgih postopkov, ki spremljajo sprejemanje zakonov ali drugih aktov, še vrsto let capljali za Evropo. Pravilnik o kakovosti oljčnih olj bi morali že dopolniti z nekaterimi novimi strokovnimi metodami preskušanja olj, v EU pa uvajajo še sodobnejše metode. EU za zdaj od Slovenije na tem področju ne zahteva kakih posebnih usklajevanj zakonodaje, saj se bo le-ta še močno spremenila. Posebnih protiskov tudi ni pričakovati, saj slovenski oljčniki pomenijo samo 0,02 odstotka vseh z oljkami zasajenih kmetijskih površin v EU. Slovenska proizvodnja, pa čeprav bi se utegnila v prihodnjih letih podvojiti, tako ne bo občutnejše vplivala na tržne razmere v EU. Kljub temu se bo treba zelo potruditi in najprej pravno in normativno urediti področje, zatem pa prepričati evropske pogajalce, da nam ne bodo postavili administrativnega limita povečevanja nasadov oljk. R.R.