Da se kriza v dolini zelenega zlata še kako pozna, je potrdila Marjeta Bizjak, saj promet v zadružnih trgovinah neprestano pada. Mnogi kmetje so najeli kredite, pri katerih so obresti previsoke, zato delajo skoraj le še za banke, pa še tega nekateri ne zmorejo več. Vlaganj praktično ni. Celo nekatere velike, perspektivne kmetije so se znašle pred vprašajem obstoja. Kako naj se potem večajo površine na družinskih kmetijah, se je še vprašala. Tudi Slavko Leskovšek je potrdil, da problema neugodne posestne strukture, ki draži proizvodnjo, ob tako dragem denarju kljub državnim subvencijam ni mogoče rešiti. »Zato se pri sindikatu zavzemamo, da bi bili kmetje deležni vsaj za polovico izdatnejše podpore kot kmetijska podjetja. Subvencije v EU so občutno višje, nas pa tarejo še nerešeni denacionalizacijski postopki, velike dajatve za zemljišča in zahtevni birokratski postopki pri najemanju sezonske delovne sile. Moram pohvaliti kmetijsko ministrstvo, ki je to pot prvič v naši novi državi dejansko prisluhnilo našim opozorilom in ukrepalo«, je težave hmeljarjev opisal predstavnik kmečkega sindikata. S prvo polovico državne podpore smo nekako pokrili začetne stroške za letošnjo letino.