Brez avtov bi težko živel, priznava dr. Danijel Starman (1962), predsednik uprave Triglava, zdravstvene zavarovalnice, ki kljub zahtevni službi še vedno najde čas za svoj hobi, ki je tako ali drugače povezan z avtomobili. Dvajset let jih je fotografiral in pisal o reliju, nekaj časa je celo sedel v dirkalniku kot voznik in sovoznik, 12. decembra lani pa so mu zaupali predsedovanje krovni avtomobilistični zvezi AMZS, ki letos praznuje 100 let.Zdi se neverjetno, da AMZS obstaja že 100 let. Preverili smo namreč, da se je leta 1909 po slovenskih cestah vozilo le 19 avtomobilov, v Ljubljani pa je bil na primer precej bolj priljubljen tramvaj.Celo konjska vprega je bila bolj priljubljena. Tramvaj je bil omejen zgolj na Ljubljano, drugače pa so se ljudje po deželi vozili s kočijami. Takrat si ni prav nihče predstavljal, da bo avtomobil dosegel tak razmah, kot ga je v zadnjih 100 letih. Ustanovitev slovenske zveze je bila resnično zgodna, saj je bila tistega leta v Parizu šele prva konferenca, ki je obravnavala problematiko prometa. Do danes sta se mobilnost in človekova svoboda pri potovanju iz kraja v kraj razvili z nesluteno hitrostjo.Danes je zgodba drugačna, saj imate kar 140.000 članov. Lahko bi ustanovili celo svojo politično stranko.(Smeh.) Imamo veliko članov in njihovo število se še povečuje, vsi pa so del družine s 100 milijoni članov znotraj mednarodne organizacije FIA. Nikakor pa nismo politična stranka. Smo največja organizacija civilne družbe in imamo jasno izražena stališča o mobilnosti, ekologiji, preventivi in varnosti v cestnem prometu. Ponujamo informacije in pomoč našim članom. Vse to poleg športnega udejstvovanja zaokroža našo dejavnost.A vendarle pogosto delujete kot opozicija ne glede na to, katera opcija je na oblasti. Vaša dobronamerna opozorila, ki izhajajo iz raziskav o varnosti otroških sedežev, delovišč, predorov..., odgovorni pogosto vzamejo kot napad, namesto da bi slabosti skušali odpraviti.To bi lahko razumeli tudi tako. Ves čas opozarjamo na napake, a ne z namenom iskanja krivcev, temveč zato, ker bi radi ozavestili ljudi, da je prometna varnost preplet voznikovega znanja, stanja cest in avtomobila. Če bi naša opozorila razumeli tudi odgovorni, bi tako, z roko v roki lažje dosegli cilje, ki sta si jih zastavila tako Evropa kot tudi FIA. Eden izmed njih je, da do leta 2010 število žrtev v prometu zmanjšamo za polovico. To naj bi postal globalni cilj, h kateremu smo kot ena izmed prvih slovenskih podpisnic Evropske listine pristopili pred leti, a čaka nas še veliko dela.Vse kaže, da se v Sloveniji bolj malo ukvarjamo s preventivo in da za projekte kronično zmanjkuje denarja kljub temu, da so prometne nesreče od začetka samostojnosti povzročile za šest milijard evrov družbene škode.Kot zveza 83 društev, ki si je kot cilj med drugimi zastavila opozarjanje in izobraževanje na področju preventive in varnosti, se po svojih najboljših močeh trudimo za izboljšanje stanja, a imamo seveda na voljo omejena sredstva. Žal pa je včasih zaradi določenih zamer nemogoče sestaviti moštvo, ki bi delalo skupaj, da doseže zastavljeni cilj. Iskreno si želim, da bi stopili skupaj in stkali nacionalni program, ki bi ga vsi podprli. Če se vrnem na vaše prejšnje vprašanje: če v AMZS opozorimo, da je neki otroški sedež slab, to storimo z željo, da bi ga čim manj ljudi uporabljalo, saj se na testu ni izkazal kot primeren. Človeka, ki je na to opozoril, bi morali pohvaliti, pri nas pa ga napadajo z vseh strani. Naša opozorila imajo en sam namen: da bi se izognili hudim prometnim nesrečam in bi bile naše ceste tako varne, kot so marsikje drugod po Evropi. Vinjete so bile korak v pravo smer, saj se je promet preusmeril na avtoceste, kjer je sedemkrat manjša verjetnost za nesrečo kot na lokalni cesti. Seveda pa moramo s skupnimi močmi dvigniti tudi raven vozniškega znanja.Center varne vožnje na Vranskem je namenjen prav nadgradnji vozniškega znanja, a je vendarle le kamenček v mozaiku prometne varnosti. Stal je 11 milijonov evrov. Je res, da država ni prispevala niti evra?Center je bil projekt AMZS, z zbranimi sredstvi smo ga pripeljali do uporabnega dovoljenja, tako da danes lahko normalno deluje. Izvajamo številne programe, na šestih modulih izobražujemo v skladu s standardi, preverjenimi v tujini. Pri naših severnih sosedih, Avstrijcih, je prav po zaslugi tovrstnih centrov, po uvedbi obveznega preizkusa, občutno upadlo število smrtnih žrtev med mladimi vozniki. Tudi v Sloveniji se že dolgo govori, da bodo tovrstni tečaji obvezni za vse nove voznike, a ste očitno bolj slabi lobisti. Dejstvo je, da vsakdo, ki se je že kdaj peljal po testnem poligonu, hitro spremeni svoje prepričanje, da povsem obvlada vožnjo, in ugotovi, da njegovo vozniško znanje ni najboljše.Strinjam se z vašo ugotovitvijo. Na cesti sta potencialno nevarna tako preveč samozavesten mlad fant, ki iz avta iztisne zadnji kilovat, kot tudi dekle, ki vozi twinga s 120 km/h, pa se hkrati s prijateljico pogovarja po telefonu. Imam tri hčere in najmlajša je bila pred dnevi povsem blažena, ko je lahko po travniku peljala malčka z mopedom, za katerega je dovolj že vozniško dovoljenje kategorije A. Spomnil sem se, da sem bil tudi sam tako srečen ob prvi vožnji z mopedom po poljski poti. Tudi ona je bila zvedava in jo je zanimalo, ali bo lahko to še kdaj poskusila, da bo lažje vozila, ko bo velika. Koliko otrokom pa danes sploh še kaj pomeni praktična izkušnja? Vožnja v resnici ni dirka nesmrtnih, s katero so zastrupljeni na igralni konzoli! Mladostnik, ki je prepričan, da se mu v avtu ne more prav nič zgoditi, ob nenadni oviri na cesti ne bo znal pravilno reagirati. Kot mulci smo se vozili s fički in že pri 40 km/h nas je vrtelo in pristali smo v jarku. Zelo hitro smo spoznali, kje je meja vozila. Danes je osnovna lega avtomobila na cesti tako dobra, da so nujne simulacije okoliščin na plošči, vodni oviri in podobnem, da spoznaš, da se avto iz prijaznega okolja, podobnega dnevni sobi, v trenutku lahko spremeni v sovražnika, ki ga je težko obvladati. In tega se morajo mladi zavedati. Vransko je prvi center, ki jim to sporoča, a ne more biti edini, potrebujemo jih še nekaj, da bomo lahko pokrili celotno populacijo. Ne gre zgolj za mlade voznike, temveč tudi poklicne voznike, zaposlene v podjetjih, ki so veliko na cesti. Ko ljudje na lastni koži občutijo, kako avtomobil v trenutku postane neobvladljiv, začnejo razmišljati, da vožnja vendarle ni povsem enostavna. Žal smo si vsi vozniki podobni v tem, da precenjujemo svoje sposobnosti in si ne priznamo, da je vožnja avta zelo kompleksna zadeva. Kar zadeva lobiranje: na začetku mandata sem bil pri ministru za promet, ministrici za notranje zadeve, predsedniku vlade in predsedniku države. Na načelni ravni smo vsi pripravljeni sodelovati, a potreben je še korak naprej. Žal opažamo, da je na izvedbeni ravni še vedno premalo poguma za udejanjanje korenitih sprememb in sinergijskega sodelovanja. Imamo pa voljo, znanje, pripravljenost za sodelovanje in strokovne programe.Pri AMZS vedno poudarjate pomen preventive. Trenutno zelo aktualno in pereče je vprašanje serijskega sistema stabilnosti ESP, s katerim bi v državah Evropske unije vsako leto rešili 4000 življenj, 100.000 manj ljudi bi bilo poškodovanih, prihranili pa bi od 10 do 16 milijard evrov na leto. Razmišljate o tem, da bi med prvimi v EU dali pobudo v tej smeri?V AMZS smo predlagali, da bi Slovenija dala pobudo o serijski uvedbi sistema ESP v času predsedovanja Evropski uniji, a šest mesecev je bilo premalo časa, da bi vse članice in proizvajalce prepričali o tem, da je ta sistem nujen v vsakem avtu. Dokler ljudje ne preizkusijo njegovega delovanja, si težko predstavljajo, kako zelo pomaga. Še pomembnejši je kot na primer zavorni dodatek ABS.Slovenci imamo hitrost v krvi, po številu avtomobilov na prebivalca sodimo med bolje razvite evropske države. Si tudi sami še dvigujete adrenalin za volanom porscheja 911?V garaži je že 15. leto, od tega že 13 let tak, kot je. Stara se z mano. Je zelo hiter na dirkališču in v tem »veteranu« se je užitek peljati. Tudi v skladu s hitrostnimi omejitvami.Se še spominjate časov, ko ste se s katrco odpravili po Evropi. Ste takrat že bili član AMZS?Kot otrok sem v sevniškem društvu z zanimanjem spremljal turistične relije. Privlačila me je tudi s semaforjem in tablo s prometnimi znaki opremljena učilnica avtošole. Ko sem potoval s katrco, sem bil kljub temu, da sem bil še študent, že vključen v AMD Slovenija Avto, tudi zaradi licence, da sem lahko odpeljal kakšen reli. Katrca je bila, opremljena z zavesami, ki jih je sešilo moje dekle, sedanja žena, in leseno posteljo, nekakšna predhodnica avtodoma, s katerim danes z veseljem potujem. Tistih časov in dogodkov se rad spominjam.Torej številko 1987 dobro poznate? Seveda, tudi njen uporabnik sem. Bilo je obdobje, ko se mi sedem let ni primerilo ničesar, predlani pa sem pomoč potreboval kar dvakrat.To je seveda številka dispečerskega centra, ki mu nikoli ne zmanjka dela. Samo lani so prejeli 125.000 klicev, od tega 45.000 za pomoč na cesti. Se recesija pozna, ker je manj novih in več starejših avtov, ki se pogosteje kvarijo?Če je na cesti manj novih avtov, je manj tudi mobilnih garancij, ki so nekakšna konkurenca pomoči na cesti, ki jo ponuja AMZS. Pri starejših avtih je seveda verjetnost okvar večja in več je tudi dela za pomoč na cesti, predvsem za vleko pokvarjenih vozil. Če so avti skrbno tehnično pregledani in naši člani izkoristijo tudi brezplačni preventivni pregled, je tudi možnost, da obstanete na cesti, veliko manjša.Pomoč na cesti, tudi v tujini, s sodelovanjem preostalih partnerskih avtomobilskih klubov, je glavni adut AMZS, toda v zadnjem času pomoč na cesti nudijo tudi nekatere zavarovalnice, na primer Triglav. Je ideja o sodelovanju AMZS in Triglava vaša, glede na vaš položaj v zavarovalnici?Zaposlen sem v hčerinskem podjetju. Sicer pa sodelovanje pri asistenci poteka že vrsto let, v zadnjem času tudi na področju preventive, ki jo izvaja center AMZS na Vranskem. Paket ugodnosti, ki ga ponuja članstvo v AMZS, je seveda občutno širši od zavarovalniške asistence......a tudi dražji.Ugodnejši je, saj vstop v družino, ki se zavzema za mobilnost, ekologijo, preventivo in varnost, prinaša številne članske ugodnosti, od pomoči na cesti, vleke pokvarjenega vozila, 20-odstotnega popusta pri tehničnem pregledu, odprave napak do brezplačnega svetovanja pravnika v primerih v zvezi z avtomobili, pregleda rabljenega vozila, priprave potovalnega načrta, popustov za muzeje in restavracije po vsem svetu. Brezplačna Motorevija članom in bralcem svetuje in jih seznanja z najnovejšimi tehnološkimi dosežki, smernicami FIA na področjih mobilnosti, varnosti in ekologije, oblikami pomoči, rezultati različnih eurotestov (predori, delovišča, pnevmatike, otroški sedeži…), rezultati EuroNCAP...Se vam ta storitev sploh splača? Delniška družba naj bi imela precej finančnih težav. Kot nekdanji predsednik finančno-gospodarske komisije gotovo dobro poznate finančno stanje.Seznanjen sem z njim. AMZS delniška družba je bila pred leti ustanovljena za opravljanje gospodarske dejavnosti, po Sloveniji ima 16 poslovnih enot pa tudi klicni center za pomoč na cesti, pod njenim okriljem so tudi mobilne asistence nekaterih zavarovalnic in proizvajalcev. Prenos določenih funkcij na državo, izguba dela dejavnosti informacijskega centra, redkejši tehnični pregledi in pojavitev velikega števila ponudnikov tehničnih pregledov na trgu so gotovo vplivali na poslovanje delniške družbe, ki pa je niso ustanovili z namenom ustvarjanja dobička in je zato na neki način invalidna delniška družba. Pri tem procesu nisem sodeloval, če bi takrat odločal, je kot delniško družbo sploh ne bi ustanavljal. Naš program predvideva, da se bo slej kot prej preoblikovala v obliko, ki je bolj primerna njenemu poslanstvu. Je pa celotna AMZS kot skupina dovolj trdna, da lahko vsem članom zagotavlja storitve, ki jih jamči v okviru programa. Kot ste videli, zato tudi lahko vlagamo v prvi poligon in še v kakšnega bo treba. Zato večjih finančnih težav vendarle ni.Je državno nakazilo 283.000 evrov za stroške helikopterskega reševanja v prometnih nesrečah že bilo nakazano na vaš račun? Zgodba o projektu helikopterske pomoči po zgledu avstrijskega ÖAMTC ni imela srečnega konca, kratko smo potegnili predvsem vsi vozniki, potencialni udeleženci prometne nesreče. Zadeva je bila kar malce neverjetna in naivno izvedena, saj je bil AMZS izbran brez razpisa in brez pogodbe, zgolj na podlagi besede, ki jo je dal tedanji minister za zdravje Andrej Bručan.Nakazila še nismo dobili. Podrobnosti okoli izbora ne poznam, saj me ni bilo v tedanji ekipi, ki se je dogovarjala za posel. Dejstvo je, da v vseh razvitih državah opravljajo helikoptersko pomoč specializirane ekipe s posebno opremljenim helikopterjem in usposobljenimi zdravniki. Sredstva od države bomo zahtevali, kot vse kaže, bo treba vložiti tožbo. Z ministrom Miklavčičem sva se o tem že pogovarjala, oba sva zaplet podedovala in bova po legalni poti skušala rešiti zaplet. Še enkrat se bom sestal tudi z državnim pravobranilcem, naslednji korak bo vložitev zahtevka. Storitve smo vendarle opravili, služba za reševanje je delovala. Zdajšnje razmere za Slovenijo niso optimalne, saj so obstoječi helikopterji primerni za druge vrste reševanja. Sosednji klub v Avstriji ima na primer 27 helikopterjev za reševanje na cestah. To pomeni, da za Slovenijo en helikopter ne bi bil dovolj, potrebovali bi jih vsaj tri. Boste skušali obuditi projekt? Bil je precej ambiciozno zastavljen, predvidevali ste 1000 reševalni akcij na leto, je pa bodla v oči cena reševanja, ki je bila z 12.500 evri šestkrat višja kot v Avstriji.Prepričan sem, da je prav AMZS tisti partner, ki bi lahko na novo vzpostavil takšen način reševanja ponesrečenih. Tega Slovenija nujno potrebuje, tudi če hoče v zadostiti zahtevam in standardom, ki veljajo znotraj EU. Ti so se v zadnjem času še zaostrili, tako da imamo priložnost, da reševanje prilagodimo sodobnim dognanjem na tem področju. Čeprav razmišljam o helikopterski pomoči, priznam, da to sedaj ni prednostna naloga, saj so v hiši še pomembnejše stvari.Ali ne bi bilo bolj razumljivo, da bi pobudo za helikoptersko reševanje vendarle prva dala država, saj bi imela od tega tudi največjo korist?Zagotovo, a to je le še eden v vrsti primerov, o katerih bi morali razpravljati, pa ne pridemo niti do tega.»Postanite tisto, kar si najbolj želite in v kar verjamete,« ste dejali pred časom. V mladosti ste želeli biti astronom, kasneje zdravnik in arhitekt. Sedaj ste menedžer in (nepoklicni) predsednik AMZS, za nameček tudi predavatelj na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Je to tisto, česar si želite in v kar verjamete?(Dolg razmislek.) Zanimivo vprašanje. Veste, ideja o poklicu zori skupaj s človekom. Kot fantiču so mi bile zvezde nekaj sanjskega. Naj dodam, da sem bil pred odhodom v vojsko vpisan še na eno fakulteto, in sicer živinorejsko, a sem se prepisal. Z razpletom poklica in nepoklicne dejavnosti sem izjemno zadovoljen. Odkar vem zase, so mi bili avtomobili hobi in področje, ki me je zelo zanimalo. In me še vedno zanima. Še vedno hranim avto, ki sem ga dobil, še preden sem shodil – pločevinastega jeepa. Da sem predavatelj na fakulteti, je zakrivila desetka v prvem letniku, postal sem demonstrator, nato še asistent in predavatelj. Po sedmih letih službe na fakulteti sem odšel v zavarovalniško branžo, kjer sem še danes. Dosegel sem več, kot sem kadar koli želel. Nikoli si nisem predstavljal, da bom predsednik AMZS. Skozi delo v AMZS sem spoznal, da ne gre (le) za avtomobilizem, temveč za ljudi, mobilnost, da je fantovsko navdušenje nad avti le del zgodbe, saj gre za veliko odgovornost, ki vključuje tudi ekološke in varnostne probleme. Čut za varnost pa sem vedno imel. Tako sem očeta že leta 1969 prepričal, da smo v hrošča vgradili varnostni pas. To je bilo le dve leti za tem, ko ga je prvič serijsko vgradil Volvo. Nikoli se nisem vozil neprivezan in to sporočilo je treba prenesti tudi otrokom. Tudi povprečna poraba mojega volva XC90 7,9 litra kaže, da sem v prometu defenziven voznik, ki skuša čim manj obremenjevati okolje. Kakšno soboto na dirkališčih v Logatcu, na Mobikrogu ali Grobniku pa je seveda zgodba drugačna.Kako sicer kot menedžer gledate na poklic menedžerja v Sloveniji. Za slovenske razmere je sicer dobro plačan, a zaradi zadnjih afer okoli divjega lastninjenja in uničevanja nekaterih velikih podjetij javnost o njem nima več dobrega mnenja. Je to slabo za prihodnost Slovenije?Izjeme mečejo slabo luč na tiste, ki predano skrbijo za vizije, strategije in upravljanje podjetij, ki jih vodijo. Menedžerju morajo zaupati tako lastniki, saj upravlja njihovo lastnino, kot tudi zaposleni, saj lahko le skupaj delajo dobro, v dobro podjetja, delničarjev in lokalne skupnosti, torej, vseh deležnikov. Danes pa marsikdo že pred začetkom mandata dobi za popotnico polena pod noge, nezaupanje in določeno mero nizkih udarcev. Slovenija je majhna država, zato biti menedžer ni preprosto. Vsi vidijo le prednosti, ne pa tudi skrbi in odgovornosti. Seveda je vsak poklic treba opravljati predano in skrbno, žal pa vedno obstajajo izjeme, ki iščejo individualno korist na račun drugega. In tega nikakor ne odobravam.Javnost ima slabo mnenje tudi o vašem kolegu, predsedniku Mednarodne avtomobilistične zveze, Maxu Mosleyju. Filmček s prostitutkami, oblečenimi v nacistične uniforme, je zaokrožil po spletu. Kakšno je sicer sodelovanje AMZS in FIA.AMZS je vsa leta imela pomemben položaj tako v FIA kot AIT, zvezi za mobilnost, ki je nato vstopila v FIA. Kot nacionalna zveza moramo spremljati tudi aktivnosti FIA in dobre prakse njenih članic s 100 milijoni članov. Vključeni smo v evropsko ocenjevanje cest, predorov, gradbišč, otroških sedežev... FIA pa ni le športna organizacija, še bolj intenzivno je zavezana zmanjševanju števila mrtvih v prometu in reševanju ekoloških problemov. Tako naj bi do leta 2050 porabo energije na prevoženi kilometer zmanjšali za polovico. Ob tem je FIA sprožila vrsto kampanj za uvajanje elektronskih pripomočkov v avtomobile, varno vožnjo... Vedno smo bili aktivni znotraj FIA in tako bo tudi v prihodnje. Ena sama afera osnovnega poslanstva tako velike zveze ne spremeni. Ne spremeni niti programa naše »stranke«: dvigniti zavest in zagotoviti varno, ekonomično in ekološko vzdržno prihodnost za naše člane.FIA je povprečnemu Slovencu vendarle najbolj znana po avtomobilskem športu. V avtomobilskem športu pa je sedaj številka ena v Sloveniji AŠ2005, ki organizira relije, gorske in cestne dirke. Odgovorni v obeh zvezah so se vrsto let grdo gledali. Je skupno sodelovanje sploh še mogoče? To bi bilo nujno, saj je avtomobilski šport v veliki krizi in za prireditve kronično primanjkuje denarja. Ponosen sem, da smo v Sloveniji tako v motociklizmu kot v avtomobilizmu tako uspešni. Imeli smo tudi nekaj nastopov na svetovnem prvenstvu v reliju, a kaj več težko pričakujemo. Čeprav nas je le dva milijona, smo tudi v tem športu uspešnejši na primer od Münchna, ki je finančno močnejši od Slovenije. AMZS ima pristojnosti na področju motociklizma in kartinga, na letošnji skupščini v Parizu bodo obravnavali končni vstop zveze AŠ2005 v FIA. Spomladi je naša skupščina sprejela sklep, da damo soglasje za njihov vstop. Obe zvezi sta ves čas opozarjali, da so potekala državna prvenstva in smo nastopali tudi na mednarodnih tekmovanjih. S pogovori, tudi s skupno sejo upravnih odborov ob stoletnici AMZS (prvi klub se je ukvarjal tudi s športom), smo dosegli, da nismo več na najnižji točki sodelovanja. Pogovarjamo se in zaupanje raste. Bolj me skrbijo težave, ki jih bodo imeli člani obeh zvez, avtomobilisti in motoristi, pri pridobivanju sponzorjev za prihodnjo sezono.Torej, bojne sekire še ne mislite zakopati?Svoje interese na področju športa sem uresničeval v AŠ2005, glede mobilnosti, varnosti in preventive pa sem bil vedno aktiven član AMZS. Kar se mene tiče, lahko sekiro zakopljemo. Med nami ni več tožb, ne pogovarjamo se prek sodišč, dosegli smo tudi sporazume, kar vidim kot pomemben prispevek k temu, da na področjih, kjer imamo sinergije, v prihodnosti tudi sodelujemo.Se morebiti še spominjate pobude Slavka Rasbergerja, direktorja teniškega turnirja v Umagu, ki je razmišljal o organizaciji formule ena nekje v Istri, na meji med Slovenijo in Hrvaško? To se je zdelo, in se še vedno zdi, utopično, a možakar je mislil smrtno resno.Tega se ne spominjam, verjamem pa, da je bila ta ideja takrat bolj uresničljiva, kot je danes. Formula ena je danes ogromen posel, ki se seli na azijske trge, koledar dirk pa je poln. Zelo pa bi bil srečen, če bi ob kakšnem izmed naslednjih slovenskih poligonov varne vožnje nastalo tudi dirkališče. Kot država bi, ne glede na zvezo, morali imeti poligon, kjer bi lahko dirkali, sproščali adrenalin in kjer bi se vozili tako motoristi kot avtomobilisti. Takšno prizorišče se seveda ekonomsko izide in pomembno prispeva k temu, da se povprečna hitrost na običajnih cestah zniža. Ne verjamem v dirkališča, kakršna poznamo iz največjih svetovnih serij, a že takšno, ki bi omogočalo tako varnostne aktivnosti kot tudi učne ure iz hitre in dirkaške vožnje, bi bilo več kot dobrodošlo. Čez nekaj dni, natančneje 16. septembra, vas ob 100-letnici čaka še slavnostna akademija. Rezali boste torto. Vaš mandat se izteče marca 2011. Bo ta torta sladka ali grenka?Torta bo sladka. Imam priložnost premikati stvari v veliki organizaciji z veliko tradicijo in ekipo ljudi, ki veliko znajo; zato je prihodnost svetla. Verjamem, da bomo 200-letnico tudi proslavljali. Si je pa zanimivo predstavljati, kako bo tedaj. Bo mobilnost tedaj dosegla zvezde iz mojih otroških sanj? Gotovo si tisti gospodje v Kranjskem avtomobilskem klubu, ki so se leta 1909 dobili v gostilni in so ustanovili klub, niti v sanjah niso predstavljali, kako bosta 100 let kasneje videti Ljubljana in njen promet. Tako kot si mi težko predstavljamo, kako bo čez 100 let videti promet na našem planetu.rez avtov bi težko živel, priznava dr. Danijel Starman (1962), predsednik uprave Triglava, zdravstvene zavarovalnice, ki kljub zahtevni službi še vedno najde čas za svoj hobi, ki je tako ali drugače povezan z avtomobili. Dvajset let jih je fotografiral in pisal o reliju, nekaj časa je celo sedel v dirkalniku kot voznik in sovoznik, 12. decembra lani pa so mu zaupali predsedovanje krovni avtomobilistični zvezi AMZS, ki letos praznuje 100 let.Zdi se neverjetno, da AMZS obstaja že 100 let. Preverili smo namreč, da se je leta 1909 po slovenskih cestah vozilo le 19 avtomobilov, v Ljubljani pa je bil na primer precej bolj priljubljen tramvaj.