Težko je reči, kdaj se je ozračje v torek opazno ali vsaj občutno spremenilo. Sredi popoldneva, ko je del novinarjev že vedel, kaj se je zgodilo z nebotičnikoma na Manhattnu, velik del pa je vendarle prizadevno zbiral gradivo in vse druge informacije o avtomobilih, se je v deset razstavnih dvoran, ki so pokale od zloščene pločevine, počasi priplazilo še nekaj, kar je bilo drugačno. Ko pa je novinarska in druga srenja zvedela za vse, kar je prizadelo ono stran Atlantika, se je obrnilo na glavo. Carl Peter Forster, od nedavnega najpomembnejši mož nemškega Opla, ki pa sodi k ameriškemu General Motorsu, nam je brez pojasnila odpovedal že pred časom dogovorjeni intervju. Žal mi je, je skomignil predstavnik Opla. Tako so se odločili, je še dodal. Sredi dneva, ko se o terorizmu v ZDA še ni nič vedelo, se je Jac Nasser, predsednik Forda, sproščeno sprehajal po »svojem« razstavnem prostoru, kjer se je vrtela nova fiesta. Potem se je vdrl v zemljo. Pa ne le on, izginili so tudi drugi pomembnejši fordovci. Glasba, sestavni in nujni del skoraj vsakega razstavnega prostora, je nenadoma utihnila, šovi, ki spremljajo predstavitev novih modelov in so železni repertoar avtomobilskih salonov, so bili odpovedani. Še hostese, zvečinoma prikupne, če ne že atraktivne, so poniknile nekam v ozadje. Največja gneča nenadoma ni bila pred razstavnimi prostori, kjer so delili novinarsko gradivo, ampak pred nekaj kombiji zunaj dvoran, kjer so imeli televizijske sprejemnike. Gneča na razstavišču, tako značilna za Frankfurt in druge avtomobilske prireditve, se je nenadoma razredčila in v novinarskem središču si zlahka dobil prostor. In sredi najpomembnejše avtomobilske prireditve so avtomobili postali povsem drugotnega pomena. Pločevina in nič več. Bili smo na sedmini.