Družbena funkcija dobrodelnosti je lahko koristna le, če ni monopolizirana za prevladujoč ali celo edini vir družbenih pomoči. Z razumevanjem te trditve imamo na Slovenskem težave že celo stoletje. Še v začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja, torej takoj po slovenski osamosvojitvi, je državni funkcionar Ervin A. Schwarzbartl zagovarjal stališče, da je treba kompetence centrov za socialno delo – osrednjih javnih ustanov na socialnem področju – občutno skrčiti in namesto njih kot alternativo okrepiti katoliško karitas. Na srečo so take ideje ostale brez podpore in v prvem desetletju samostojne države smo se še kar uspešno izogibali nevarni logiki, da sta socialna politika države in dobrodelnost civilnih akterjev alternativa. Vemo, da je tudi za najmodernejšo državo na svetu – ZDA – še vedno značilna precejšnja nerazvitost javnega sektorja na socialnem področju, medtem ko je z dobrodelnostjo narobe. Za pripadnike ameriških spodnjih slojev, ko se znajdejo brez sredstev za kritje osnovnih zdravstvenih ali socialnih stroškov, je bolj verjetno, da bodo potrebne vire pomoči našli v