Razstava zajema desetletje Erženovega delovanja v fotografiji in v tem času se je od tako rekoč nepomembnega sodelavca osrednjega časopisa razvil v avtorja, ki nas med mlajšo generacijo verjetno še najbolj prepriča. Nekoliko zato, ker je vedno na »pravem« kraju oziroma v tistih krajih, ki nas v posameznem trenutku najbolj zanimajo, pa naj bo to v bližnjem mestu ali v deželi, za katero niti ne vemo, na kateri celini se nahaja. Poleg tega uporablja način, ki izvira iz klasičnih pravil likovne zgradbe, v kateri ima vsak del svoj prostor, in v njegovi fotografiji to nikakor ne deluje kot naključje. Prav gotovo imajo njegove serije prepoznaven avtorski pristop, dopolnjen z novimi posnetki, ki nastajajo skoraj vsak dan. In omenimo še tisti humanizem, za katerega so se zavzemale starejše generacije, ki so utemeljile dokumentarno fotografijo, in za katerega se zdi, da je v času potrošništva vse manj zanimanja zanj. In čeprav to verjetno drži, pa nam njegove fotografije pripovedujejo, da vendar ni povsem izginil in da je lahko osrednje vodilo tudi za mlajšega avtorja, ki se tudi zaradi takšnega odnosa do razmer v našem obdobju občutno razlikuje od večjega dela svojih fotografskih kolegov.