V svojih nastopih, med drugim v zadnjem intervjuju 26. januarja 2002, Vlado Miheljak ni samo ponovno izkrivljal mojega stališča, temveč tudi javnomnenjske podatke. Dejansko razpoloženje naših državljanov glede članstva RS v Natu se namreč občutno razlikuje od trditev V. M. Tako je zadnje terensko izpraševanje Centra za javno mnenje na FDV (v katerem je V. M. sodelavec) pokazalo, da je bilo v oktobru-novembru 2001 razmerje med vprašanimi pristaši in nasprotniki vstopa RS v Nato približno 69:31 in ne 60:40, kot je zatrjeval V. M. V nasprotju z njegovo drugo trditvijo se tovrstno razmerje med višje in visoko izobraženimi pri nas ni izenačilo, marveč je bilo približno 58:42, še vedno v korist pristašev vstopa. Primer samega dr. Vlada Miheljaka pa kaže, da v nasprotju z njegovo tretjo trditvijo raven informiranosti o vprašanju Nata ni premo sorazmerna z doseženo stopnjo priznane izobrazbe. Nobena državna skrivnost tudi ni, da je v Sloveniji absolutno največ pametnih ljudi med tistimi, ki nimajo doktoratov znanosti. Obratni primeri pa niso velika radost, tudi pri nas. (Ne)usposobljenost kvalificirano presojati o varnostnih potrebah naše države in o topogledni primernosti Nata pa ni toliko odvisna od priznane stopnje formalne izobrazbe, kolikor od zvrsti izobrazbe. Doktor socialne psihologije Vlado Miheljak je to sijajno dokazal.