15. junija je v Washingtonu vzletelo potniško letalo. Nič posebnega, povsem rutinsko, nočni let, redna linija. Pravila so jasna: potniki morajo prvih 30 minut ostati na svojih sedežih. Nikamor ne smejo. Niti na stranišče, se razume. In če kdaj, potem se prav zdaj teh pravil strogo držijo. Po črki. Do vejice. Brez izjem. Ko se v letalskem prometu držiš pravil, jemlješ al-Kajdi manevrski prostor, hja, tako rekoč onemogočiš jo. To ni le patriotsko - to je partizansko! Ko namreč spoštuješ pravila, postaneš del ljudske fronte. Kar je včasih skrajno zoprno, če vprašate Sanforda Bishopa, demokratskega kongresnika iz Georgie, ki je sedel na tem letalu. Takoj po vzletu ga je stisnil mehur. Ni mogel več vzdržati. Tiščalo ga je, ščemelo, peklo - toda hej, pravila so pravila. Kongresnik je vztrajal. Če trpljenje, pa trpljenje. Če odrekanje, pa odrekanje. Smrt al-Kajdi! Svobodo narodu! Bishop si je rekel: okej, saj gre le za 30 minut. Toda ko je minilo tistih 30 protiterorističnih minut in ko so končno prižgali zeleno luč, je proti stranišču planilo celo letalo. Točno - kongresnik je izvisel. Ker pa ga je že obupno raznašalo in ker je bila vrsta občutno predolga, mu ni preostalo drugega, kot da je priročno stevardeso prosil za plastični kozarec in ščepec urgentne zasebnosti. Odtočil je v evakuirani coni med pilotsko kabino in prvim razredom. Aaaa! Potem je diskretno počakal, da je vrsta pred straniščem izginila, vstopil s polnim kozarcem, izlil vsebino in si umil roke. Egoist. Ko je letalo pristalo v Atlanti, ga sicer niso aretirali ali pa kako drugače kaznovali, toda varnostnikom je moral kljub vsemu pojasniti, zakaj je ogrožal nacionalno varnost.