Neformalno je zdaj precej bolj jasno, kaj se je dogajalo z dodeljevanjem sredstev. Vedno znova se začudim, da vsaka nova ekipa nastopa tako senzibilno, da ne daje v javnost kaj dosti več kot namige o nekorektnem poslovanju prejšnje ekipe. Zato lahko samo ugibam, ali so te govorice o razdeljevanju sredstev v zelo velikem obsegu za malo dela resnične ali ne. Kar zadeva področje znanosti v okviru zdaj združenega ministrstva, pa, žal, tokrat ne bom pretirano kritičen, ker mislim, da se svetlika luč na koncu predora. Mislim, da se je izboljšal sam režim poslovanja, spodbudno je, da je, tako kot piše v Poročevalcu, delež sredstev za znanost v proračunu občutno povečan. Lahko pa bi tu dodal še pobožno željo če bi ta trend ostal, bi bilo čudovito. Po nekaj letih bi lahko prišli do take ravni sredstev, ki bi jih lahko primerjali s tistimi, ki jih temu področju namenjajo v razvitih državah. Drugo, kar se napoveduje, je transparentnost. Mislim na to, kako je bil razpis za raziskovalne projekte predstavljen, kako je bil razložen, prvi pravi preizkus pa bo, ko bo evalvacija projektov za nami. Ali bomo tokrat priče novi situaciji, torej manjšemu klientelizmu, manjši razdelitvi denarja mimo razpisa ali mimo kriterijev, bo jasno 1. julija. Zdaj se zdi, da je smer prava. Tudi sestava novega nacionalnega znanstvenoraziskovalnega sveta zbuja optimizem, saj ga vodi akademik Boštjan Žekš, ki ni političen človek in se je na tem mestu že izkazal. V njem pa so se znašli tudi ljudje, ne po politični liniji, kot so Danilo Zavrtanik in Slavko Splichal, ki jih ne poznam osebno, temveč le po delu. In če je v njem še nekaj takih ljudi, je to sestava, kakršno bi si človek za tako telo le želel.