“Razlogov je bilo več. Pogosto razmišljam o pravem odgovoru. Eden najpomembnejših razlogov je bil ta, da je bilo Bijelo dugme za moje pojme lena skupina. Imeli smo avtorja, ki je bil popoln lenuh, človeka, ki je spisal tri dobre skladbe in z njimi zaslužil milijone, zato se mu ni ljubilo napisati še četrte. Sam pa nisem mogel zaslužiti brez te četrte pesmi. Vedno sem živel od treh pesmih. Torej: ena plošča, dve leti in ena šestdesetdnevna turneja. To je bil zame poraz! Vsi pevci so v zrelih letih v desetletju posneli vsaj dvajset projektov. Jaz sem v desetletju v Bijelom dugmetu posnel pet studijskih in dve koncertni plošči. To je čista tragedija. Najboljša leta, najboljše obdobje razumevanja glasbe, obdobje najboljšega glasu, najmočnejše energije sem porabil za Bregovićevih pet "poscanih" albumov. Seveda albumov odličnih skladb, da ne bo pomote. Pomisli, kaj vse bi lahko pel, če bi bil Brega bolj delaven. Po desetih letih sem mu rekel: "Brega, super si, a pojdiva vsak svojo pot." Seveda se mi je odnos do življenja potem občutno popravil. Kot solist sem posnel deset albumov, ogromno nastopal, izboljšal svoj finančni položaj, prišel do pozicije, ko lagodno živim. Ne potrebujem ferrarija, imam barko, s katero poleti križarim po Jadranu, stanovanje v Zagrebu in vikend za smučarske počitnice v Bosni. To so malenkosti za takšen kaliber zvezdnika, kot sem. To, kar sedaj počnem, torej Kad bi bio Bijelo dugme, je z užitkom izpeljana predstava ljudi, zaljubljenih v glasbo in publiko.”